Intervju: Rujana Jeger


Roman Darkroom je prvenec hrvaške avtorice Rujane Jeger, sicer tudi publicistke hrvaških izdaj revij Cosmopolitan in Elle. Mesto Dunaj, kjer avtorica živi od leta 1991, ji je leta 2004 podelilo prestižno literarno nagrado za roman, ki izvorno ni pisan v nemškem jeziku. Ob izdaji slovenskega prevoda (založba Goga, 2005) je nastal tudi najin naslednji zapis.

Darkroom odlikujejo fragmentarni okruški spomina junakinje Morane, nekakšen pisateljičin alter ego sodobne tridesetletnice, ki niha med kulturno margino na eni strani (izrazito sodobna rokovska godba, izbrani filmi in specifične knjige) in populizmom in potrošništvom popularne kulture najširšega tipa. Zato me je seveda najprej zanimalo, kako ji uspe krmariti med tako različnimi kulturnimi sferami v fikciji in ne nazadnje, kako doživlja razkorak v realnem življenju?
Podobno kot vsako živo bitje, ki se zaveda sebe in sveta okoli sebe, težko. Prepričana sem, da so še posebej ženske izpostavljene direktnemu izzivu potrošniške družbe in da gre ta proces celo tako daleč, da se nas včasih obravnava kot proizvod.

Je danes lažje biti hči Slavenke Drakulić kot takrat, ko ste imeli deset, petnajst let? Koliko literarnega vpliva ste črpali iz njene drže, literature, odnosa do sveta? Rujana nekoč in danes v občutenju in definiranju sveta, življenjske filozofije; čez ruševine družine, domovine, do kreiranja lastnega sveta?
Zdi se mi, da je vse lažje, kot imeti ponovno deset, kaj šele petnajst let in ker nisem hčerka nekoga drugega, ne morem objektivno ocenjevati stvari. Gre za dve povsem različni osebi in moja življenjska filozofija se povsem razlikuje od njene. Prepričana sem, da se človek v bistvu ne spremeni, in zato nimajo prav tisti, ki skušajo na vsak način spremeniti drugega; ljudi je treba sprejeti take, kakršni so. Živo se spominjam defetističnega trenutka, ko sva z leto dni mlajšim bratcem ležala pod novoletno jelko (kajti božič se takrat ni praznoval) in je izjavil, da ne pričakuje nobenega darila, pa čeprav sva pred tem že prečesala vse omare in predale in tam odkrila skrite zavitke, je on vztrajal pri svojem. Njegovo pojasnilo je bilo, da če nič ne pričakujem, tudi ne bom razočarana, če nič ne dobim. Takrat sem imela šest let, in oba se še vedno napajava iz te življenjske filozofije, no on nekoliko bolj kot jaz…

Kaj po vaše odločilno in pogumno določa posameznikovo osebnost in dojemanje, občutenje sveta, so to geni, institucije ali okolje, kjer živiš in od koder črpaš?
Vse po malem, ne morem določiti točno kaj, saj sem se vedno počutila drugačna, to mi je prišlo v navado, tako da to »drugačnost« živim zdaj zavestno. Bila sem kampanjska študentka, vendar sem zelo ponosna na svojo diplomsko nalogo »Ko je bil Bog žena«, kjer se malce šalim s konzervativnostjo arheologije kot vede. Osnovno tezo sem gradila na tem, da izhajamo iz predpostavk, ki so jih zakoličili beli Anglosaksonci in Germani, premožni moški, razni lordi in siri, oni so seveda vse nauke razlagali po svoje, podobno kot bi ženske ali aborigini razlagali po svoje, vsi bi torej izhajali iz svoje izkušnje, to je dejstvo, podobno kot imajo vsi filmski alieni oči, usta, noge, roke, zobe, kajti nemogoče si je zamisliti nepredstavljivo.

Od leta 1991 živite na Dunaju, iz knjige pa mestoma veje nostalgija za življenjem doma, med drugim tudi v Zagrebu. Je tujina vaša izbira ali splet okoliščin, je dobro biti zunaj, da lažje vidiš tudi »znotraj«? In zakaj nekateri intelektualci kljub vsemu (terorju in agresiji v devetdesetih) niso odšli na tuje, kaj menite?
Človeško življenje je večinoma splet okoliščin, še posebej pri tistih, ki niso imeli izbire. Tudi sama živim na Dunaju po spletu okoliščin, vendar sem vedno »zunaj« po lastni izbiri, in prav ta ugodna »objektivna« pozicija mi preprečuje, da se ne utopim v sebi, temveč se raje prilagodim življenju. Vedno sem se počutila outsiderka, tako da mi ti občutki niso tuji. Gre za pozicijo cinika, ki je brez obveznosti in je ugodna, čeprav včasi vodi v nihilizem in preizpraševanje smisla lastnega obstoja.

Je seks gibalo tega sveta, v knjigi se mu spretno izogibate, privoščite ga le prijatelju geju, hedonistu. Zakaj?
Ne morem pisati o lastnem seksu, ker se mi zdi po eni strani preveč nezanimivo in po drugi strani preveč čarobno, da bi ga lahko komurkoli opisala, pa tudi ne želim tega. Prepričana sem, da je najtežje opisati dober seks, tu je spodrsnilo tudi največjim piscem, modri se ga izogibajo. Po Ljubimcu Marguerite Duras nisem niti prepričana, ali sploh želim brati nekaj takega…

Kako je nastajal roman Darkroom? In koliko vam je veščina pisanja kolumen pomagala, da se odločite pisanje strniti v prozni prvenec?
Šele, ko je bil roman napisan, vendar ne objavljen, sem dobila ponudbo za pisanje v reviji Cosmopolitan, kasneje, ko je glavna urednica prešla v Elle, mi je ponudila pisanje tudi tam. Po štirih letih objavljanja v Cosmu in pisanju rubrike Posve osobno, mi je Profil leta 2004 objavil zbirko petdesetih kolumen, kar so mediji takoj označili kot primer prve tako imenovane »Chick literatur«e na Hrvaškem. V vsakem primeru je bila zbirka veliko bolj brana in nekoliko bolj plehka kot Darkroom, ki je mimogrede postal obvezna literatura (kot primer postmoderne) na oddelku za hrvaški jezik. Nekateri so ga označili kot gej roman, čeprav mislim, da je to smešno, proglasiti roman za gej roman samo zato, ker je eden izmed likov pač gej. No, očitno je, da pri nas ni gej romanov…

Kaj trenutno berete, kaj vas navdihuje in koliko je rokovska glasba prisotna v vašem življenju danes?
Ogromno berem, vse po malem, pravkar se prebijam skozi novega Houllebequa, vendar me je razočaral, čeprav mislim, da je delo Elementarni delci zelo pomembno, provokativno in škandalozno. Rada prebiram dobro pripovedno fikcijo kot Barocque Circle (Quicksilver, Confusion, The System of the World Neila Stephensona). Poigravam se z mislijo, da tudi sama napišem pripovedno arheološki roman, ki se bo dogajal v daljni prihodnosti. Kar se glasbe tiče…žal nisem uspela dobiti kart za Depeche Mode, in nikakor mi ni žal vseh tistih šestih ur vožnje v strašnem nalivu do Ljubljane in nazaj, da bi v Križankah videla skupino Pixies. Rada imam neznane bende psychobilly punkovske scene in seveda tiste »stare«, ki jih vlečem še iz osemdesetih let (Nick Cave, ah). Danes imamo ogromno nove glasbe, tako da se nanjo sploh ne uspem čustveno navezati, čeprav mi ta čustveni naboj pomeni največ. Mogoč je tudi zato ne doživljam tako globoko kot nekoč, čeprav je na moji prioritetni listi visoko uvrščena; celo tako, da nisem prepričana, če bi lahko živela z nekom, ki bi poslušal free jazz, techno ali klasično glasbo, saj mi glasba brez besedil ne pomeni veliko.

V romanu beremo nekaj odličnih avtobiografskih odlomkov, živo so orisani spomini na očeta (njegove roke, stil življenja, tista tipična moška distanca), pa skorajda filmsko popisani trenutki z mamo (njeno zavijanje z očmi, njen vonj, odnos do politike, odnos do moških, prizor s plaščem...). Drži torej tisto, da je najboljša literatura tista, ki črpa iz avtobiografskega, kaj menite?
Ne vem, pri sebi točno vem, kaj je avtobiografsko, pri drugih lahko le ugibam. Nisem prepričana, da mora človek doživeti to, kar opisuje, da bi bilo to dobro, toda vsak avtor črpa iz lastnih izkušenj, tu ni dileme.

Verjamete v prijateljstvo med moškim in žensko? Ali banalno rečeno, lahko to obstaja le, kadar v odnosu umanjka ta izzivalna privlačnost, spolna komponenta? Simptomatičen se mi zdi tale odlomek: »Boris je moj mož. On ne tvezi o odprtem zakonu, ko gleda ženskam v joške«, kjer sem zasledila kanček ljubosumja, je to tudi del ljubezni?
Da, vedno verjamem v prijateljstvo, seveda je to odvisno od ljudi. Nekoč je bilo ljubosumje pri meni povsem običajna zadeva, danes pa imam dovolj samozaupanja in modrosti, da me ta problem v glavnem ne muči več. No, ženskam še vedno vbijajo v glavo, da niso dovolj lepe in dobre, veliko jih poznam, ki trpijo zaradi tega, kot da bi morale biti hvaležne, da jih sploh kdo hoče. In ni lahko pisati o teh stvareh v časopisu, ki podobno filozofijo promovira. K sreči imam pri pisanju povsem svobodne roke in lahko pišem o različnih temah, od klitoridektomije do uboja ali depilacije npr.

Kako in ali sploh občutite generacijski konflikt (pozorna sem bila na epizoda z usnjenim plaščem, ki ga mama pri svojih petdesetih letih ni hotela več obleči, vi pa ste ji navrgli primerjavo z Debbie Harry)? In kakšno vlogo je tu v percepciji odigral tudi in predvsem rokenrol, kaj menite?
Pri meni je to malce drugače, saj so bili moji starši resnično zelo mladi, ko sem se rodila (mama je imela le devetnajst, oče enaindvajset let), in generacijskega konflikta nisem čutila, razen morda malce v glasbi in stilu oblačenja. Oni so menili, da je v njihovem času bilo vse boljše, podobno kot imam tudi sama v primerjavi z devetnajst let mlajšimi prijatelji (mulci mojih nekoliko starejših prijateljic) močan občutek, da je bilo v mojem času vse boljše in lepše in da je današnji svet totalno zavožen. Ampak, tako verjetno mora to biti…

Kako ste zadovoljni z odzivi na vaš prvenec, ki je preveden tudi v nemščino in poljščino, leta 2005 ga je v slovenščino prevedla Teja Kleč? In kakšni so vaši načrti v prihodnje?
Zadovoljna sem, saj nisem v bistvu ničesar pričakovala. Trenutno delam na družinskem romanu o mamah, in kadar me tema izčrpa, se malce odpočijem in v predahu sestavljam tisto areheološko pripovedno fikcijo, ki sem jo že omenila. 18. februarja 2006 bo v Varšavi premiera gledališke predstave Darkroom, ki jo režira Krisztina Janda, znamenita poljska filmska igralka. Pojma nimam, kako bo vse skupaj izpadlo. Napisala sem tudi scenarij za poskusno epizodo risanega filma avtorice Mare Milin, sicer fotografinje, in ravno v teh dneh so mi sporočili, da bo serijo najverjetneje odkupila MTV Adria.

(Književni listi, Delo, 18.januar 2006)

Varja Velikonja