RAZLIČNI IZVAJALCI
Progress
(Rx : Tx, 2004)

Odločna in premišljena taktika domače založbe Rx:Tx že žanje uspehe ali vsaj prepoznanje v krutem svetu novodobne elektronike. Če je v ostalem delu popularne glasbe večji del uspeha pogojen z vloženimi sredstvi, je elektronika postala glasba idej – neka ultra demokratična odprta sila, za katero potrebuješ srednje zmogljiv računalnik, nekaj programov, morda še klaviaturo, semple pobrane z neta ali iz kolekcije plošč starejšega brata, in ustvarjalni proces steče.
»Elektronika« v najširšem smislu te »žanrske« oznake, je postala globalna glasba, bolj kot katerakoli druga. Večinoma niti nima jezikovnih posebnosti, preko katerih bi ji določili zemljepisno mesto. Obenem se je po silnem razvoju in zgoščenem predalčkanju skozi devetdeseta leta, počasi zlila v vse bolj enovit tok. Neke vodilne, prevladujoče silnice skorajda ni več prepoznati. Kar bi še ločevalo boljših od slabših, je koncept in občutek za konsistentno izpeljavo tega. To, kar so do popolnosti pripeljali že Kraftwerk, tedaj še v primerjavi z današnjo dostopnostjo, dokaj borno tehnologijo.
Že zaradi dostopne tehnologije in končno globalno odprtega pretoka idej, naj bi imeli izvajalci elektronske glasbe tudi podobna izhodišča za svoj prodor. Predgovor k CD plošči Progress trdi, da temu ni tako. Da izvajalci izza nekdanje železne zavese nimajo niti približno enakih možnosti kot kolega z Zahoda. Da velja tudi v glasbi Evropa dveh hitrosti…
Kompilacija »vzhodnoevropskih« ustvarjalcev elektronske glasbe želi v prvi vrsti opozoriti, da je dogajanje na tej strani prav tako burno in eklektično kot v širnem svetu. Da prav nič ne zaostaja ne po sodobnosti, svežini, prodornosti, inovativnosti in končno po izzivu. Da si zlahka pride sama sebi navkriž in da so razlike v pogledih lahko pomembne za razumevanje lastnega početja.
Če je teoretično elektronska glasba zmožna proizvesti katerikoli zvok in so kombinacije teh navidez neskončne, so se določeni segmenti vseeno že močno izčrpali, in hitrejši je bil tovrstni razvoj, hitreje je prišlo do zasičenja. Tega se zaveda vseh 16 izvajalcev na ploščku Progress, saj nobenemu ne spodrsne – na primer v smislu cenenega štancanja na prvo žogo. Zato pa zajemajo iz širokega spektra novodobne elektronike, kažejo na poznavanje in nenazadnje, na lasten entuziazem.
Kakor je novodobna elektronika in izvajalci s pričujočega diska zraven, vseobsegajoča, tako obenem ne ponuje velikih možnosti po izrazitem karakterju posameznega izvajalca. Prav to je poglavitna prednost in pomankljivost elektronike. Lahko se še tako skrivajo pod različnimi imeni in projekti, lastnega izraza, izstopajočega med milijoni drugih, je komajkdo sposoben. Kompilacijski plošček Progress kaže na veliko zaledje elektronske glasbe v tem delu sveta. In velik del tega stremi k zadovoljevanju lastnega ustvarjalnega užitka, k raziskovanju zvoka in sploh svežih rešitev.
No, za glasbo na rave partijih bodo pač morali skrbeti drugi.
(Rock Obrobje, januar 2005)

Janez Golič