Portret: SLEATER-KINNEY

Prestopi glasbenikov med založbami še vedno sprožajo deljena mnenja v glasbeni srenji. Kaj pomeni ta korak za skupino, kakšne nove obveznosti prinaša, kdaj pravzaprav dozori želja po spremembi in kaj je tisto najpomembnejše, ki odtehta odločitev za prestop k večji založbi. Na vsa ta vprašanja sem poiskala odgovore pri Corine Tucker, kitaristki in glavni vokalistki skupine: »Res smo želele narediti nekaj drugega in predvsem povsem spremeniti okolje. Dejansko nam je sprememba pomagala, začutile smo, da vstopamo v nov teritorij, kjer smo lahko raziskovale tudi in predvsem glasbeno«.
Album The Woods je klasičen rokovski album, ki v podtalju še vedno neguje punkovski naboj, vendar v drzni, novi, sveži preobleki; slišiš lahko odjeke rokovske preteklosti (Led Zeppelin, The Who in na drugi strani melodičnost in razigranost the Slits), ki niansirajo zvočno podobo rokovske godbe tudi v novo tisočletje. K temu je pripomogel tudi nov producent, Dave Friedmann, ki je sicer znan po oblikovanju zvoka psihadeličnega popa (Mercury Rev, Delgados…), pa vendarle je na albumu The Woods iz Sleater-Kinney izpostavil eksplozivni rock'n'roll naboj. V tujih časnikih beremo, da snemanje ni potekalo v povsem mirnem vzdušju… »Nismo se ravno pretepali, ampak včasih kvečjemu prepirali. Večinoma smo se dobro razumeli, z Daveom je lepo sodelovati. Studijski proces pa je bil včasih naporen, ker smo vsi želeli narediti nekaj povsem novega in drugačnega, hoteli smo preseči lastne zmožnosti. Daveov studio se nahaja v ruralnem, zahodnem delu zvezne države New York, torej daleč od naših domov in družin, kar je bilo tudi stresno«.
Včasih kvalitativen preskok prinese nov način dela, drugačen pristop k pisanju in aranžiranju pesmi. »Za to ploščo smo večino pesmi napisale skupaj. No, včasih katera prinese že končano pesem, ampak večinoma pišemo skupaj. Ko smo šle v studio, smo imele približno deset napisanih pesmi. Dave je seveda potem imel določene pripombe, kot na primer, če se mu je zdel kak del pesmi predolg ali kaj podobnega, in pomagal je voditi material«.
Corine ima ta trenutek, prepričana sem, enega najprodornejših in najbolj prepričljivih ženskih vokalov v rokovski glasbi; v nasprotju z njeno odrsko pojavo in energijo, pa njeni odgovori in razmišljanja delujejo presenetljivo mirno in milo. Prvih kitarskih rifov se je naučila pri svojem očetu, glasbeniku. Kitaro je vzljubila kot izrazno sredstvo, toda resneje je začela peti in igrati šele v svojem bendu Heavens to Betsy. Na enem izmed nastopov je leta 1992 naletela na takrat sedemnajstletno Carrie Brownstein iz Excuse 17. Naslednjo jesen sta se obe znašli v mestu Olympia (zvezna država Washington). V navdihujočem mestu, polnem umetnosti in glasbe, sta združili moči in začeli izdajati posnetke pri založbah raznih prijateljev.
Leta 1994 sta osnovali skupino Sleater-Kinney. Ime si je izmislila Corine, izposodila si je kar ime ulice v sosednjem mestu. Naslednji dve leti sta minili v iskanju primerne bobnarke, kar štiri so se zamenjale, preden so preko skupnih prijateljev naletele na Janet Weiss, ki je na albumu Dig Me Out (Kill Rock Stars, 1997) zamenjala Avstralko Loro Macfarlane. In to je končno bilo tisto pravo, tisto kar v rokovskem bendu imenujemo sinergija, prepletanje idej, melodij, energij, presežek, ki izskoči v prepoznavno zvočno pokrajino, privlačno in melodično. »Vse tri smo začele hoditi na koncerte, ko smo bile mlade, videle in poslušale smo skupine, ki so s svojo glasbo govorile o naši kulturi in politiki. To so tiste vrste umetniki, ki nas kar naprej navdihujejo, čeprav, saj veš, kar je popularno, je potem drugače«, razkriva začetno navdušenje nad glasbo Corine. Kaj pa konkretna imena, so to prve ženske v rocku? »Imamo različne glasbene vplive, in seveda, rada imam The Raincoats, The Slits in Patti Smith. Tudi The Clash, The Ramones, The Replacements. Zadnja plošča, ki sem jo kupila je The Life's Pursuit od Belle and Sebastian, ki ima nekaj odličnih pesmi«.
Nekateri kritiki radi primerjajo album Dig Me Out z močjo in dinamiko Nirvaninega eksplozivnega albuma Nevermind. Zakaj pa ne? Po daljši turneji, ki je sledila albumu Dig Me Out, so skoraj leto dni nastajale skladbe za nov album The Hot Rock (Kill Rock Stars, 1999), veliko bolj kompleksen in zrel album, ki ponuja spet nove perspektive benda. Pesmi Corine in Carrie sicer ostajajo še vedno dovolj poštene in iskreno osebne pesmi, toda v njih je očitna zrelost in refleksija, ki se nanaša na spremembe v njunem privatnem življenju. Preprostost melodij in čista energija ustvarjajo najmočnejše in najlepše pesmi. Kaj je torej tisti najpomembnejši element dobrega rokovskega zapisa, je to kitarski rif, refren, dober ritem, lirika? »Za dobro pesem ni formule, lahko je vsakič drugače. Mislim, da se moraš na nek način dotakniti poslušalca, bodisi skozi zvok ali preko lirike«.
Vse tri glasbenice povezuje izredna ljubezen do glasbe, če sem natančnejša, do rokovske godbe mišljeno v najširšem pomenu besede. Svojo iskrenost, spontanost in nenarejenost smo nenazadnje lahko v živo preverili tudi na festivalu Mesto žensk v Ljubljani oktobra1997. Ta vroča energija, želja po ustvarjanju vedno nove godbe, studijsko delo in preverjanje na turnejah se danes izkazuje v sedmih izdanih albumih, v desetletju vztrajanja na svetovnem zemljevidu rokovske godbe. Presenetljivo je skupina kljub vztrajanju pri neodvisni založbi, kljub specifiki energične, punkovsko nabrušene in družbeno angažirane glasbe, pritegovala pozornost tudi sredinskega ameriškega glasbenega tiska. Podporo so našle tudi pri starostah ženskega roka tipa Joan Jett, ki jih je v intervjujih rada izpostavila, v stilu: rada imam, da te ženske ljudem direktno v obraz povedo stvari, ki jim ležijo na duši. Tako njihov album All Hands on the Bad One (Kill Rock Stars, 2000) to izpove skozi prijetne melodije, izredno bobnanje in inteligentno liriko začinjeno z odličnimi rokovskimi kitarskimi rifi. V živo so poslastica par excellance, pa tudi na video posnetkih, ki so jih v preteklih letih posnele za televizijo, lahko navdušeno spremljamo divje vihtenje Carrijinih rok, takole, v najboljši maniri Petea Townsenda (njen veliki vpliv), in ekstremno bobnanje Janet, da o vokalnih sposobnostih Corin ne izgubljam besed. You're No Rock N'Roll Fun je skladbica, za katero so posnele video spot, ki je tako drugačen od prevladujočega blišča in bede MTV-ja, da bi moral navdihniti kakšno najstnico, da tudi sama vzame v roke kitaro. Pa se je zato spremenil odnos skupine do glasbenega posla? »Nikoli nisem bila pretirano navdušena nad tem, da se moram prilagajati glasbenemu poslu. Dejstvo, da je sedaj neodvisna glasba del industrije, mi je tuje. V skupini vedno sprejemamo vse odločitve skupaj, po dolgih pogovorih in dogovarjanjih, in poskušamo delati po svoje. Seveda potrebujemo denar, ampak integriteta je za vse nas izredno pomembna«.
Kar združuje glasbenice v bendu je tudi nenehno raziskovanje novih glasbenih teritorijev, novih sodelovanj in iskanje novega zvoka. Čeprav z različnimi glasbeni referencami ustvarjajo v kreativnem kaosu, v katerem slavi Corine kot najbolj intuitivna glasbenica. Glasbo, vplive in vsa občutja, ki jo prežemajo, dobesedno kanalizira skozi lasten instrument v novo, samosvojo melodijo. Črpa predvsem iz bolj emocionalnih umetnic tipa Patti Smith, Dolly Parton, pač glede na vizijo, ki jo ima, ko ustvarja določeno skladbico, bodisi v rokovski ali bolj folk maniri. Glasbene vplive v skupini reaktivirajo v svoj lasten, specifičen zvok. Čeprav so albumi skupine Sleater- Kinney prepoznavni v svojem energičnem rokovskem rifu, prepletanju ženskih vokalov (povečini pojejo vse tri), čeprav albume dobesedno prežema ta silna rokovska viba, se medsebojno v detajlih vendarle razlikujejo. Zanimiva je tudi zasedba skupine, kjer imamo le dve kitari in bobne, brez bas kitare: »Večinoma jaz igram kitaro tako, kot bi kdo drug igral bas kitaro. Všeč mi je dinamika vseh treh, ampak kdo ve, kako bo v prihodnje«, odgovarja Corine na vprašanje, če razmišljajo o razširitvi zasedbe za (vsaj) bas-kitaristko.
Lirika je pri Sleater-Kinney vedno v stiku z aktualnim družbenim dogajanjem, tu so jeza, žalost, skrb in upanje, v besedilih se rade obregnejo na stereotipno vlogo žensk v medijih, na dogodke po 11. septembru v Ameriki. Tako vsebuje album One Beat (Kill Rock Stars, 2002) veliko refleksij na minule dogodke v Ameriki, terorizem, vrnitev patriarhalnih vrednot v družbo, Corine se sooča z materinstvom, v družbi cveti teorija kaosa, vse to zmiksano in predelano v razpoznavnem stilu rokenrola Sleater-Kinney. Dasiravno album vsebuje nove elemente, slišimo pihala in godala, producenstko delo je tokrat opravil Roger Mouteno, znan po sanjskem zvoku Yo La Tengo, je to še vedno dobri stari Sleater-Kinney stil.
Ne smemo pozabiti, da so bile Sleater - Kinney v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja skupaj z Bikini Kill, Bratomobile, Cat Power, Mary Timony in še neštetimi drugimi glasbenicami in umetnicami med najpomembnejšimi, najvplivnejšimi in najbolj podpornimi aktivistkami Ladyfesta, ki se je prvotno odvijal v mestu Olympia, kasneje pa razširil v mesta širom sveta: »Igrale smo na prvem Ladyfestu in bilo je res odlično. Navdihujoče je bilo videti ženske, kako organizirajo tako velik festival. Mislim, da je to opogumilo mnogo žensk po svetu, da so tudi same začele organizirati podobne festivale. Vse ženske, ki so bile vpletene, so še vedno feministke, še vedno so umetnice, ampak počnejo stvari na različne načine«.
Ali če povzamem njeno znano parafrazo iz tistih časov: To, kar delamo, je kultura/ da, tako je / sedaj je čas / za izume / izume!
Danes ima Corine Tucker poleg glasbe še malce drugačne radosti in skrbi. Družbo na turnejah ji dela sinek, razlog več, da je skupina nekaj časa mirovala ali vsaj upočasnila, racionalizirala svoje delovanje: »Sina zelo rada vzamem s seboj na turnejo, seveda, če ni preveč naporna in če ima to nek smisel. Na avstralsko turnejo sta šla z mano oba, sin in mož in bilo je krasno. No, včasih ostaneta doma, če je potovanje preveč naporno. Na daljših turnejah niti ne nastopamo več, poskušamo imeti čim krajša potovanja in turneje«.
Tako Janet kot Carrie imata obe tudi danes svoje lastne bende, mimogrede, Janet Weiss je s svojo skupino Quasi letos izdala album When the Going Gets Dark (Touch&Go, 2006). Corine pa obveznosti, ki jih ima do otroka, zaenkrat uspešno usklajuje v skupini. Realnosti v življenju, s katerimi se spopada vsaka glasbenica po svojih kriterijih, zmožnostih, načinom mišljenja in podporo v skupini: »Še vedno uživamo v igranju glasbe drug z drugimi, pa tudi v sodelovanjih. Poleg tega nimamo nobenih načrtov. Spomladi se odpravljamo na evropsko turnejo. Meseca maja igramo na festivalu All Tomorrows Parties v Anglijo. In to je ta trenutek vse«.

(Muska, maj-junij 2006)

Varja Velikonja