MARK SANDMAN
Sandbox: The Music Of Mark Sandman 2CD+DVD
(Hi-N-Dry, 2004)
No, še eni ostanki, s katerimi bodo obrali ljubitelje in zaslužili na račun mrtve legende, sem si mislil, ko je na net pricurljala novica, da Billy Conway in Dana Colley pripravljata zbirko neobjavljenih posnetkov svojega nekdanjega kolega v skupini Morphine, Marka Sandmana. Namigov za tako razmišljanje je bilo več; že zadnji, posthumni album Morphinov, The Night, je bil zvočno neizenačen, nedokončan izdelek, pa vendarle poln zglednih pesmi. Še prej so Morphine objavili kompilacijo B-sides and Otherwise, kjer so že zbrali posnetke, ki jih na rednih albumih ni bilo. Za povrh so post-humno ugledale luč sveta še tri neobjavljene pesmi na kompilaciji Best Of (kot bonus), zatorej si skoraj ne bi smeli obetati nadaljnega kakovostnega gradiva (bližnji primerek take saj-ni-pomembno-kaj-feni-bodo-itak-pokupili-vse zbirke je box Nirvane, in še bi se jih našlo zajeten kup).Sandbox ni taka zbirka. Na njen ni ne obupnih poskusnih posnetkov, ne koncertnih ne radijskih izvedb, niti remiksov ali kakršnih koli že drugačnih verzij že objavljenih pesmi. Vseh 31 pesmi je povsem »novih«. Žal na sicer bogato ilustriranem ovitku ni podatkov, v katerem obdobju in v kateri zasedbi je narejen posamezni posnetek, je le spisek skupin oziroma projektov, v katerih je deloval Mark Sandman. Teh je bilo namreč več; poleg Morphinov so tu še vsaj Treat Her Right, konec osemdesetih let v Ameriki dokaj popularna Sandmanova zasedba, le da bluesovsko naravnana z izstopajočo ustno harmoniko, ki jo je kasneje v Morphine tako efektno »zamenjal« baritonski saksofon. Poleg teh zasedb, s katerima je Sandman objavil serijo odličnih albumov, je vedno vadil in nastopal z lokalnimi glasbeniki v Bostonu, in kar je najpomembneje, ko je le utegnil je svoje zamisli beležil na trak v lastnem snemalnem studiu hi-n-dry. Po tem je dobila ime tudi založba, ki jo po Sandmanovi smrti vodita Colley in Conway.
Kakorkoli, v vseh teh zasedbah je bil Mark Sandman osrednja figura. Rad je preizkušal, kako se določene pesmi uresničujejo skozi sodelovanja različnih glasbenikov. Tudi tisto, kar je posnel z osnovno zasedbo Morphine, je marsikdaj preseglo koncept oziroma zvok določenega albuma, in je obležalo na trakovih… Tako je šele sedaj jasno, kolikšno je bilo njegovo obzorje in kakšna kreativna sila se je sproščala že na studijskih posnetkih. Kaj šele na odru, česar žal v naših krajih nismo dočakali. Marka je namreč prehitel srčni infarkt, in to prav na koncertnem odru v Rimu, sredi poletja leta 1999.
Sandbox prinaša skoraj dve uri neobjavljenega gradiva. Prvi CD je osnovan na zvoku Morphinov (in njihovih odvodov), torej je v ospredju dvostrunski bas, baritonski saksofon in skulirano bobnanje Billyja Conwaya. Še najbolj je skuliran Sandman sam; malo je takih, ki bi bili istočasno tako potegnjeni vase in obenem žarčili tolikšno slo po življenju. Drugi disk prinaša zgodnejše obdobje in se vrti okrog neobjavljenih posnetkov skupine Treat Her Right. Večina te klubske glasbe je vpete v tradicijo bluesa in folka, a z nujnimi odstopanji. Ta se v obilici razprostirajo po celotni zbirki. Ne v okvir Treat Her Right ne Morphine na primer ni sodila španska romanca Hombres (dejansko zapeta v španščini), pa funkovsko poskočna Deep Six in s prekrasno klavirsko frazo spremljana Tomorrow, ki nedvomno sodi med najlepše pesmi, kar jih je spisal in posnel Mark Sandman.
Poleg dveh ur zvočnega gradiva je priložen še DVD, poln poslastic za ljubitelje Marka Sandmana. Bogat izbor intervjujev, nekaj neobjavljenih videospotov, izbor koncertnih posnetkov (spet zgolj neobjavljenih pesmi) in celo strip sestavljen iz Sandmanovih skic nudi še dodaten vpogled v njegovo zapuščino. Ko bi to le bil spodbuda za »pravi«, »uradni« DVD Morphinov…
Že tako si skoraj ne bi smeli želeti več, pa vendarle. Sandbox zajema le površino zapuščine Marka Sandmana. V arhivih studia oz. založbe Hi-N-Dry je menda še za nekaj cedejev neobjavljenih posnetkov!
(Muska, marec 2005)
Janez Golič
