SIOUXSIE AND THE BANSHEES
The Rapture
(Polydor, 1995)

Ko so se Siouxsie & The Banshees pripravljali na snemanje novega albuma, so preko gramofonske založbe Polydor iskali primernega producenta. Vsakega kandidata so najprej vprašali, če zna oz. če je že kdaj nastavljal zvok pravih bobnov. Odgovori so bili kar po vrsti isti, da se tako ne dela več, da vsi delajo le še z elektroniko in samplerji. Siouxsie And The Banshees se zato niso predali. Preko svojih osebnih stikov so prišli do Johna Calea, vsestranskega glasbenika in producenta, in šele z njegovo "staromodno" vizijo kreiranja zvoka so bili Siouxsie Sioux, Severin, Budgie in ostali zadovoljni. Album The Rapture zato ne pomeni radikalnejšega premika v usmeritvi skupine, kot so ga nakazovale nekatere plesno usmerjene pesmi s predhodnika Superstition. Zopet zveni organsko in analogno, skratka pristno. Pesmi same so tipično zatemnjene in dovolj notranje razgrajene, da ne padejo v povprečnost "sodobnega" pop manerizma. Pravzaprav je skupina po vseh teh letih že izgradila lasten izraz, ki jih že omejuje in ne dovoljuje očitnih odmikov. Znotraj tega se je zopet izkazal bobnar Budgie, ki v bistvu nosi glasbeno predlogo, ostali jo le dograjujejo in predvsem kitarska igra le formalno zapolnjuje zvočni prostor.
Po vsem, kar so Siouxsie & The Banshees že naredili, revolucije res ni bilo pričakovati. Če naredimo še kratko primerjavo, kje so vsi njihovi "sopotniki" še tam s konca 70-ih let, lahko ugotovimo, da so Siouxsie in njeni obdržali stil, da so lastno glasbeno izročilo obdelovali tako z glavo kot srcem in niso izgoreli v vrtincu lastnih nasprotij. So stalno nekje na svojem, na osvetljenem robu popularno-glasbenega dogajanja, kot da bi se zavedali vseh pasti, ki jih nastavlja središče medijske pozornosti.
(Tribuna)

Janez Golič