SUSANNA AND THE MAGICAL ORCHESTRA
Melody Mountain
(Rune Grammofon, 2006)
Verjetno je bilo vse skupaj mišljeno malce drugače. Susanno Karolino Wallumrřd bi moral, ugibam, spremljati »orkester« Jaga Jazzist, norveška desetčlanska zasedba, ki je nase opozorila z inovativnim spojem sodobne elektronike in cool jazza. Morda, spet ugibam, je Susanna sama ugotovila, kaj ji bolj pristoji; minimalistična spremljava, taka, ki jo lahko izvede pravzaprav le en glasbenik. Kajti za imenom The Magical Orchestra stoji le en član Jaga Jazzist, še ta nekdanji, Morten Qvenild.
Prva reakcija ob poslušanje pričujočega ploščka je bila – Cat Power. Podoben krhek vokal, podobna ponotranjena čutnost, kar občutljivost. In naprej, tudi Cat Power oziroma Chan Marshall je pred leti posnela album samih priredb, Covers Record, ravno te pesmi so bile okleščene vsega balasta. Torej je drugi album Susanne in njenega magičnega orkestra plošča priredb. Začuda pravzaprav, saj se je zdelo, da je s priredbami opravila že na prvencu. Po pisanju kritike in odzivih ljubiteljev so bile njene avtorske pesmi na prvenci List Of Lights And Buoys celo prepričljivejše od prirejenih Jolene in Who Am I. Glede na njen pristop k prirejanju tujega gradiva, je delitev na »avtorske« in »tuje« pesmi skorajda brezpredmetna. Vsake priredbe na Melody Mountain se je namreč lotila na povsem njej lasten način Verjamem v namerno izbiro nadvse različnih avtorjev in pesmi, le tako je poudarila svoj prispevek. No, nekateri so na spisku skoraj obvezni. Scott Walker zaradi podobne interpretativne natančnosti, Bob Dylan je v tem smislu nasploh nadvse pripraven, Leonard Cohen je zaradi elegantne zadržanosti prav tako priljubljen. Njegova Hallelujah je že neštetokrat prirejena, kar je tudi del izziva, kako se je lotiti še enkrat, drugače, in naj pesem še ostane ista. Na povsem drugem koncu spiska naj bi bili AC/DC, Kiss in Prince, na »papirju« se jih na tak način preprosto ne bi dalo prirediti. Potem sta jih vzela v precep Susanna in Morten in iz teh pesmi je izginila vsa himnična vznesenost, ostala je le skoraj mučno počasna melodija in oddaljeni akordi kitare in klaviatur. Sedaj to niso več pesmi »izvirnih« avtorjev.
Joy Division in Depeche Mode so pred kratkim vzeli v precep že Francozi Nouvelle Vague in sicer na način kvazi bossa-nove, s kar preveč poenostavljenim konceptom, ki je bil zanimiv le sam po sebi in le prvič. Susanna ne igra na všečnost. Že tako čustveno obloženim Love Will Tear Us Apart in Enjoy The Silence je poudarila bistvo, prvi navidezno apatijo, za katero se skriva prizadetost, in drugi točno to, kar kaže naslov. V današnji produkciji zasičenih zvokov in podob, plošča Melody Mountain ponuja pravo nasprotje. Užitek v – malodane – tišini.
(Muska, september-oktober 2006)
Janez Golič
