SAVAGES
Silence Yourself
(Pop Noire/Matador, 2013)
Do določene meje razumljivo, a tudi nenavadno je, da se izvornega naboja angleškega t.i. post-punka oklepajo večinoma izvirni heroji pod-žanra; Killing Joke še kar strašijo z apokalipso, John Lydon je ponovno vpregel Public Image Ltd, Peter Hook obuja spomin na Joy Division, slišim, da se vrača Siouxsie Sioux, Gang Of Four vztrajajo kljub spreminjajočem članstvu, od mrtvih so vstali Uk Decay... Mlade sile sicer poznajo, se napajajo pri teh izvorih, a večinoma glasbo prilagodijo tekočim smernicam; kar pomeni bolj plesno, ušesom prijaznejšo in elektronsko posodobljeno muziko. Vsak artist, ki nekaj da nase, pač ne bo zgolj kopiral svojih idolov. Ženski kvartet Savages identiteto grabi z drugega konca. Zajema prav pri izviru, tako skozi glasbeno govorico kitare, basa in bobnov kot tudi „dejansko“, skozi besedila Jehnny Beth. Njihov zvok na prvencu Silence Yourself je neobrušen, a poln in udaren. Zaenkrat ni sledi nekega modnega približevanja širšemu okusu, kar se rado dogaja angleškim skupinam. Boben je organski, tribalen, čutiš opne, ki vibrirajo pod težo udarca. Bas je poln in globok. Kitare ravno prav režejo in so vseskozi razgibane, domiselne; enkrat držijo rif, drugič se ovijajo okrog ritma, tretjič preprosto pustijo ritem sekciji prazen prostor. Vsak posamični prispevek je temelj pesmi in te se porajajo kar same. Beth samo še podžge s svojim zanosnim petjem. Dekleta ta postpunkovski izvor strastno preusmerjajo v angažirano smer, predvsem Jehnny Beth izpostavlja nekatere nove vidike ženskega užitka, a še vedno v funkciji individualne, neodvisne drže. Ne čudi, da album uvede zvočni odlomek iz filma Opening Night Johna Cassavetesa, kjer se glavna igralka priduša čez zaukazano ji vlogo. Savages so prva dva singla objavile kar pri lastni založbi Pop Noire, pravzaprav tudi album Silence Yourself, ampak tega ob pomoči neodvisnega giganta Matador Records. Medijski zahteve so že prevelike, zvalil se je pravi plaz pričakovanj, o Savages se piše in najavlja vsepovsod. Zaenkrat se to na glasbi niti najmanj ne pozna. Dekleta žgejo kot zgodnji Bauhaus, pri katerih bi pela Siouxsie Sioux. In ko tekom albuma nekako že ujamemo njihov modus operandi, gredo proti koncu preko tega, raztrgajo spone izvornega post-punka in se predajo užitku izven artikulacije. Zaenkrat si to lahko privoščijo, prevečkrat se pač zgodi, da sčasoma skupina otopi oziroma se oprime uspešne forme. Savages postavljeno formulo najbolj efektno razbijejo s sklepnim zapisom Marshal Dear. Namesto kitar je v ospredje postavljen klavir, ki ga igra sama Jehnny Beth (je šolana pianistka). Izkaže še drugačne pevske kvalitete in nakaže morebitno nadaljevanje zgodbe... še posebej v izteku skladbe, ki jo spremlja klarinet v rokah Duka Garwooda.
Pretirano medijsko izkazovanje rado povzroči refleksni gib; priljubljena glasba se nam priskuti (Nirvana so morda najboljši primer). A ne smemo dopustiti, da nam mediji krojijo okus, Savages so z medijsko izpostavljenostjo ali brez nje izjemen rockovski bend in album Silence Yourself resen zgodnji kandidat za debi ploščo leta!
(Rock Obrobje, maj 2013)
Janez Golič
