Portret: Peter SAVILLE

Na tem mestu nas bo zanimalo predvsem oblikovanje naslovnic gramofonskih plošč. Naenkrat glasbena produkcija ni bila več v domeni profesionalnih, šolanih, uveljavljenih glasbenikov, promotorjev, producentov in končno oblikovalcev naslovnic. Naenkrat se je tega lahko lotil vsakdo.
Pa vendarle, Peter Saville že v izhodišču ni bil zaprisežen punk rocker. Njegovi mladostni idoli so bili Roxy Music, skozi sedemdeseta leta cenjeni art rockerji, ki so ob Davidu Bowieju postavili nova estetska merila v rocku. Rockovsko glasbo so prenesli nazaj v mesto, zaobjeli so blišč in dekadenco nočnega velemestnega življenja, in ta projekcija je bila mlademu Savillu precej bližja od nadrealizma in pseudo mitologije 'starega' rocka. Tudi punkovska estetika grdega je bila zanj preveč banalna in nekako uniformirana, saj je večina naslovnic začetnih punk-rockovskih plošč neposredno napeljevala na objavljeno glasbo. Obenem so ga Roxy Music z Brianom Ferryjem na čelu usmerili na področje mode, kar mu je kasneje prišlo še kako prav. Kreativni začetek Savillove kariere sovpada z odprtjem kluba Russell v Manchestru. Po namigu sošolca s politehniške fakultete, kjer je Saville že študiral oblikovanje, je pogumno pristopil k programskemu vodji kluba, Tonyju Wilsonu, in se ponudil za oblikovalca plakata ob odprtju kluba. Savillova ideja o upodobitvi gradbeniškega delavca, ki si z rokami zatiska ušesa, je takoj prevzela Wilsona, in ko je ta ob klubu ustanovil še založbo Factory(!), je Savilla takoj vzel za hišnega oblikovalca naslovnic plošč, plakatov in drugega promocijskega gradiva.
Vodilna rockovska zasedba pod okriljem založbe Factory so bili Joy Division. Ob unikatni novovalovski glasbi se jih je skoraj nemogoče zamisliti brez spremljevalnih okoliščin – popolne svobode, ki jim jo je omogočala neodvisna založba, producent Martin Hannett, ki je razpoznal enakovredno vlogo instrumentov v zasedbi in ustrezno temu naravnal zvok, in končno Peter Saville, ki je ovitke plošč oblikoval kot samostojno celoto, brez namiga, za kakšno glasbo pravzaprav gre. Še več, običajno je naslovnice plošč oblikoval še preden je slišal glasbo. Avtorji oz. izvajalci niso imeli nobenega vpliva na obliko ovitka plošče, saj se tudi Saville ni vtikal v njihovo glasbo!
Le za prvi album Joy Division, Unknown Pleasures, so mu člani skupine prinesli vse predloge (v znanstveni enciklopediji objavljen spekter valovanja oddaljene zvezde), Saville jih je le skladno razvrstil, določil logotip in vse postavil na povsem črno podlago. Pomemben ni bil le izgled, temveč tudi otip. Saville se je odločil za posebej prepariran karton, z izrazito grobo površino, vse te 'malenkosti' pa pričajo o entuziazmu vseh vpletenih, ko se ni razmišljalo o poslovni plati objavljanja plošč, temveč le o realizaciji natanko takšnih izdelkov, kot so bili zamišljeni.
Saville je imel torej povsem proste roke pri oblikovanju naslovnic. Neverjetno je, kako so se njegove zamisli poudarjale z vsem, kar se je dogajalo z Joy Division in kasneje New Order. Za album Closer je že izbral neoklasicistično fotografijo žalovanja ob krsti umrlega, ko ga je doletela novica o smrti pevca Joy Division, Iana Curtisa. Preostali člani zasedbe so se odločili, da motiv obdržijo, čeprav bi se glede na okoliščine lahko zdel neokusen. Za prvi album skupine New Order, sestavljene iz preostalih članov Joy Division in nove članice Gilbert Gillian, je Saville zasnoval ovitek po zgledu italijanskih futuristov, ki so slavili tehnologijo, moderno življenje in napredek nasploh. Prav slednje naj bi bil gibalo New Order, tisti presežek, ki bi jih ločil od Joy Division in opravičil obstoj mimo s težo smrti obremenjene preteklosti.
Savillovi ovitki so bili še vedno estetsko prečiščeni, nenavadno usklajeni in urejeni. Zgodnje obdobje je sam označil za 'referenčnega', uporabljene podobe, znaki, logotipi so bili postmoderne predelave že znanih predlog, ki jih je prevzemal ne glede na čas in umetniško smer, temveč je uporabil vse, kar je lahko postavil v nov kontekst. Najsi bo izbran motiv navidez še tako oddaljen od novodobnih razmer, kdor bi iskal razmerje, bi ga lahko našel. Če so se New Order vsaj z naslovom albuma Power, Curruption and Lies neposredno odzvali na razmere v Angliji za časa vladavine železne Margaret Thatcher, je Saville njihovo sporočilo zakodiral v reprodukcijo poznoromantičnega cvetličnega tihožitja francoskega slikarja Fantina-Latoura. Negiben, za povrh v mrakobne barve zavit rožni šopek, bi bil po vseh nepisanih pravilih zadnja izbira za ovitek proto tehno rock plošče, a z današnje perspektive, je ravno ta navidezna diskrepanca zaznamovala ploščo in mnogi so si jo zapomnili po ovitku in ne po naslovu (Warholova banana na naslovnici prvega albuma The Velvet Underground se kar ponuja v primerjavo). Še enkrat so se Peter Saville in New Order telepatsko ujeli ob maksi singlu Blue Monday. Skladba je nastala kot posledica eksperimenta z računalnikom, tedaj, leta 1983, še dokaj neraziskanega pomočnika ustvarjanja glasbe. Saville je ovitek oblikoval po izrezu velike, štiri in pol palčne računalniške diskete (t.i.floppy disk). Stroški izdelave takšnega, nestandardnega ovitka je presegla običajno ceno maksi singla, New Order pa so izrecno vztrajali pri običajni prodajni ceni. Posledica njihove trme je bila čista izguba petih penijev pri prodanem izvodu plošče, ali drugače, več plošč so prodali, večjo izgubo so si nakopali. Nesreča v sreči, Blue Monday je vse do danes najbolje prodajan maksi singel v Angliji in edini, ki se je prodal v več kot milijon primerkih. Ne le, da zaradi poštenih namenov New Order niti Saville ni zaslužil več kot za preživetje, navzel se je tudi njihovih razvad. Ko je ustanovil lastno oblikovalsko firmo, Peter Saville Associates, se nikoli ni ukvarjal z finančnimi izračuni in bilancami, niti ni v te namene zaposlil računovodje. Zaradi zastonjskih uslug za lastno dušo in neizpoljenih velikih naročil, si je do konca osemdesetih let nakopal toliko izgub, da je moral zapreti firmo. Kmalu za njim je podobno usodo doživela še založba Factory in legendarni klub Hacienda, katerega lastniki so bili prav New Order in Tony Wilson. Prisiljeni so bili v prodajo celotne zapuščine – sicer pa, za Angleže noben mit ni dovolj svet, da se ga ne bi lotili z obešenjaškim humorjem. Dotično dogajanju v Manchestru je lani na filmski trak zabeležil režiser Michael Winterbottom. Film 24 Hour Party People smo si lahko pod naslovom 24 urni žurerji ogledali tudi v naših kinematografih.
Za razliko od večine plakatov in naslovnic plošč iz osemdesetih let, so Savillovi izdelki prestali test časa. Še več, če se je Saville le sprehodil po, na primer, londonski Oxford Street, bi med reklamnimi napisi in med modnimi izložbami hitro razpoznal zapuščino lastne estetike. Le zakaj bi vsi drugi obirali sadove njegovega dela? V finančni stiski je razposlal ponudbo za delo tudi velikim oblikovalskim in modnim firmam in kmalu dobil delo pri Pentragamu, Frankfurt Balklandu, Stelli McCartney, Christianu Diorju, Meire And Meire. Večina odgovornih pri teh firmah je bila starih ljubiteljev skupine New Order; medtem ko je večina plakatov s fotografijami pop idolov kmalu letela v smeti, so Savillovi plakati krasili stanovanja še leta po njihovi aktualni dobi… Nekje koncem osemdesetih let se je Savillov pristop močno spremenil. Nekaj zato, ker je izčrpal vse poglavitne referenčne točke, nekaj zaradi uporabe računalnika in programa PhotoShop. Njegove kreacije so postale ploskovno projecirane, nematerialne, neotipljive, vse bolj abstraktne, digitalno obdelane podobe. Ob oblikovanju modnih katalogov po naročilu korporativnih firm, postavitvi celostne podobe muzejev, izpeljave reklamne kampanje hollywoodksih filmskih uspešnic in sodobne ureditve stanovanskega interierja, je še vedno našel čas za popularno kulturo. Odzval se je željam skupin Suede in Pulp, za oblikovanje ovitkov njihovih novih plošč. Prav tako je ostal v stikih z New Order, ki so prestopili k veliki založbi London, a obdržali stare stike. Kako močno je njihov status povezan s Savillom priča delovni naslov albuma Republic – prvotno naj bi se plošča imenovala kar Peter Saville's New Order, kar bi bilo celo za njegov ego preveč!
Saville v nobeni korporativni firmi ni zdržal več kot tri leta. Uspel se je le toliko konsolidirati, da je na noge spet postavil lasten studio, kjer poskuša ohraniti ravnovesje med posameznimi naročili velikih firm in ustvarjanja za dušo. V londonskem muzeju za oblikovanje (Design Museum) je od maja do sredine septembra potekala pregledna zbirka njegovih del. Vse od prvih plakatov in naslovnic plošč za Factory Records, skupaj z množico referenčnega materijala, skicami in drugih pripomočkov, do zadnjih oblikovalskih smernic, ki jih je zasnoval v lastnem studiu.
Manjkajo le plakati iz zadnjega obdobja. Še preden je uspel poklicati naročnika, da bi mu dal na stran izvod njegovega izdelka, so vsi plakati že pošli, arhiva pa naročniki ne delajo več. Le zakaj bi ga? Plakat živi le še za čas aktualnega oglasa, trg takoj zahteva novo podobo, novo obliko.
(prirejeno za Polet, prilogo časnika DELO, avgust 2003)

Janez Golič