Pred koncertom Andreje Schroeder v klubu Cankarjevega doma v torek 9.decembra, "ponatiskujemo" pogovor z njo iz maja 2014:

Intervju: Andrea SCHROEDER / Interview with Andrea Schroeder

Andrea Schroeder je pritegnila mojo pozornost z letos izdanim drugim albumom Where The Wild Oceans End. Kar najprej slišiš je barva njenega glasu, žametno topla, prijetno vznemirljiva, ujeta v skrbno aranžirane in zmiksane melodije. Njena lirika se spretno prepleta v več kot empatični skupini glasbenikov, v opojni mešanici zvočnih melodij, v slejkoprej enakomernem, elegantnem ritmu, kjer nihče posebej ne izstopa in vendar je vsak posamezni glasbenik, glasbenica dragocen. Še posebej bi opozorila na zvok violine Catherine Graindorge, ritem bobnarja Chrisa Hughsa, basovske linije Davea Allena in avtorja večine glasbe Jesperja Lehkmuhla. Več kot opazen je tudi delež Chrisa Eckmana, tokrat v vlogi producenta in mojstra za mešalno mizo.
Album Where the Wild Oceans End lahko že danes uvrstimo med tiste večno lepe, brezčasne rokovske klasike. Tudi zato sem si zaželela pogovora s pevko in tekstopisko Andreo. Berete lahko najin pogovor po elektronski pošti iz maja 2014.


Where the Wild Oceans Ends je tvoj drugi album. Zdi se mi veliko bolj kompleksen in dovršen od prvenca. Kako si zadovoljna s svojim delom?
Srečna in zadovoljna sem, kako smo zaključili album. Med snemanjem smo se imeli prekrasno in všeč mi je, kako Chris Eckman zmiksa vse skupaj.

Glas je nedvomno tisto nekaj, kar poslušalec najprej ujame med poslušanjem melodij z albuma. Imaš neko posebno prijetno barvo glasu, zelo specifično, toplo, malodane melanholično, s tistim malce nemškim akcentom... glas, ki me včasih spomni na glas Dagmar Krause, na primer. Pa bi te zato najprej vprašala, kako skrbiš za glas?
V času klasičnega šolanja mojega glasu sem zanj zelo skrbela, in potem še v nadaljevanju skozi utrjevanju v gospel, pop in jazz melodijah. V zadnjih letih se s tem manj ukvarjam, kar z drugimi besedami pomeni, da pustim mišicam, da opravijo naučeno in prepuščam glasu, da se bolj svobodno, naravno in spontano razvija v svoji lastni moči. Gre v bistvu za nikoli končan proces.

My mouth is dry / of unspoken words / And my hands so tired of writing... Napisala si večino besedil na albumu, pa me v zvezi s tem zanima, kako nastajajo tvoji teksti. Kakšen je tvoj pristop do kantavtorstva?
Lirika prihaja tako, kot ji je všeč, poezijo si zapišem in včasih iz tega nastane pesem. Gre bolj za podzavesten način zapisovanja besedila, enostavno jim pustim, da se zgodijo. Na ta način se lahko neokrnjeno shranjujejo vse naše izkušnje, navdihi in čustva. Zgodi se, da včasih privrejo na dan na meni povsem nenavaden način. Besedila dajejo sama po sebi dovolj prostora za interpretacijo, zato jih nerada preveč pojasnjujem. Poslušalka ali poslušalec tako lahko dobi ali poišče lasten pomen in zgodbo v njem. Na ta način živijo pesmi svoje življenje, samostojno in daleč proč od avtorja. Vedno je naravnost fascinantno, kako si vsak posameznik glede na svoje emocionalne potrebe prilagaja pesem. In hvaležna in vesela sem zaradi tega.

Jesper Lehmkuhl in ostali glasbeniki v bendu so tvoja zvesta glasbena spremljava. Vsi odlični glasbeniki, še posebej bi izpostavila bobnarja Chris Hughesa in na violini Catherine Graindorge... Kako je prišlo do sodelovanja med vami? Kje ste se našli?
Jesperja sem spoznala še med mojimi myspace leti, ko sem imela tam objavljene le demo pesmi; pesmi pa piševa skupaj od trenutka, ko sva se potem tudi osebno spoznala. Šlo je za odličen dodatek k temu, za kar sem predvidevala, da se mora zgoditi v glasbi. Jesper ima bogate izkušnje pri aranžmajih, kar je zelo navdihujoče in koristno. Iz Kopenhagna sva se vrnila v Berlin konec leta 2011 in takoj začela iskati bend, ki bi igral moj prvi album Blackbird v živo. Preko Chris Eckmana in Hugo Racea sva dobila namig za basista Dave Allena; je odlična kombinacija Jesperjevi kitari. Daveove bas linije dajejo pesmim srčni utrip in močno, trdno oporo, na kateri gradimo. Dave je pripeljal bobnarja Chris Hugesa, ki je dopolnil sliko v ritem sekciji s svojim specifični tolkali in ekspresivnim bobnarskim stilom. Povsem pa sem bila očarana, ko sem nekega dne videla video Catherine Graindorge na violini. Prosili smo jo, če se nam pridruži na našem koncertu ob izidu prvenca in bilo je popolno. Od takrat pravzaprav pripravljamo pesmi skupaj kot skupina in tako smo posneli drugi album Where The Wild Oceans End. Nastala je organska plošča skupine. Pred in po snemanju smo skupaj odigrali veliko koncertov, še vedno pa nenehno rastemo v nekem našem skupnem, lastnem zvoku.

Se spominjaš svojega prvega nastopa... kdaj je to bilo in kako drugačna je Andrea danes v primerjavi z nekoč?
Moj prvi nastop z lastno glasbo, imela sem le pet pesmi, je bil na začetku leta 2008 v Münichu, na razstavi Günter Ludwiga, velikega slikarja in risarja. Bila je vznemirljiva izkušnja, ki se je zelo prilegala njegovi umetnosti. Naslednji nastop, že kar pravi koncert, je bil nekaj mesecev kasneje v mestu Fossombrone, v Italiji. Bilo je prekrasno, v nekem starem gradu pod zvezdami, s 500 ljudmi v publiki. Bilo je kot prave poletne sanje, toda bili smo nervozni kot hudič, kajti šlo je za prvi nastop izven sobe za vaje, s kopico novih pesmi. Začeli smo dokaj posrečeno, in iz publike sem dobila prijetne, vzpodbudne odgovore in vedno znova novo energijo, in pogum, da nadaljujem na svoji poti. Od takrat dalje se je glasbena vizija razvija dalje, imela sem srečo, da sem spoznala vse te velike glasbenike in ljudi, s katerimi sem lahko uresničila svoje sanje. Mnogo raje nastopam v živo, kot pa snemam v studiu. Potrebujem to skrito komunikacijo s poslušalci, ta stik, da jih vodim v nove zvočne pokrajine, ki jih niso še izkusili, videli in doživeli. Naš zadnji koncert na turneji je bil v dvorano Lido v Berlinu, konec marca 2014 in naravnost čudovito je bilo, kakšno dobrodošlico nam je pripravila berlinska javnost. V bodoče se nadejam novih koncertov.

Kdo ali kaj je bil tvoj prvi in najbolj pomemben navdih, da se ukvarjaš z glasbo?
Glasbo sem imela rada že kot otrok, vedno sem si pela pesmice. Učila sem se igranja na klavir, in v trenutkih, ko sem se počutila slabo, me je igranje na nek način pomirilo. V mojih ranih dvajsetih sem s kolegom Rolandom Vossom začela s pop projektom, toda vse skupaj je sčasoma nekako zvodenelo. Veliko pozneje, v začetku mojih tridesetih let, sem za nekaj mesecev izgubila glas in grozna je bila misel, da ne bom mogla nikoli več peti. In ko sem, k sreči kasneje ozdravela, in spoznala, da je šlo življenje mimo, ne da bi v resnici bila pozorna na to, kaj sem v resnici vedno hotela. Začela sem s šolo klasičnega petja, se zresnila. Poezijo sem pisala od vedno, zanimala me je umetnost, fotografirala sem. Toda od kar pomnim, je bila glasba tisto, kar je lahko pozdravilo mojo dušo.

Kakšno zvrst glasbe si rada poslušala v mladih letih? In kako pomembno vlogo je (če) glasba igrala v tvojem življenju?
Glasba me ohranja živo. Lahko se dotakne mojega srca in me odpelje stran od realnosti. Rada imam različne zvrsti glasbe, toda v tem mora biti nekaj globjega; poslušala sem vse, od rocka, popa, alternative, indie glasbe, šansonov, glasbe za gledališča, opero, klasično glasbo in še veliko več.

Je mesto Berlin samo po sebi navdih? Mimogrede, pesem Ghosts of Berlin je čudovita, čista klasika, nekakšen paradoksalni miks med čisto lepoto in skrito grozo preteklosti... še vedno.. Kaj meniš?
Berlin je navdihujoče mesto, veliko umetnikov živi v njem ali prihaja sem. Berlin ima močno zgodovino, tega ne moremo zanikati, ne moreš ubežati vojnim luknjam med hišami. Tu resnično ne moreš ubežati realnosti. Toda ljudje tu so zelo pošteni in odkritosrčni. Mesto je po eni strani resnično, po drugi pa irealno. Vsak umetnik doživlja mesto po svoje, v svoji domišljiji ga vidi takšnega kot je in kaj je tisto, kar ga dela posebnega. Srečna sem, da živim tukaj, čeprav je pogosto zelo težko. Ogromno ljudi vidiš, ki so potrebni pomoči in sprašuješ se, kako je to mogoče. Pogosto je zelo frustrirajoče in resnično upam, da bo človečnost postala večja vrednota v naši družbi.

Izpostavila bi še en biser z albuma; gre za tvojo verzijo pesmi Heroes Davida Bowiea. Iz zakladnice rokenrola bi izpostavila meni zelo ljubo verzijo pevke Nico. Nico je bila nekoč tudi manekenka, podobno kot ti... Ali te motijo morebitne primerjave z njo?
V čast mi je, če me primerjajo z njo, in razumem, da mora novinar na nek način razložiti glasbo ali glas bralcu, ki tega glasu ni še nikoli slišal. S tega zornega kota se mi primerjava ne zdi sporna. Toda jasno je, da želim biti na koncu dneva opažena taka kot sem, in ne kot primerjava, kajti tega ne počnem zato, ker bi bila rada nekomu podobna. V vsem kar delam v bistvu iščem na nek način samo sebe. Toda, seveda, vsa glasba, ki jo slišimo, pesmi, ki jih beremo, ljudje, s katerimi se srečujemo, vsa pretekla doživetja, zavzemajo mali delček naših duš in pridejo na plan na nek nov način.

Heroes je nedvomno pesem z izjemno močnim sporočilom; večna pesem je navdih vedno novim generacijam... Zakaj si se ti ozrla k njej? In kakšen odnos imaš do priredb nasploh?
Heroes je definitivno ena izmed boljših pesmi, ki so bile kdajkoli napisane. Ideja zanjo je vzniknila, ko smo v Berlinu promovirali prvenec Blackbird in je Lutz Mastmeyer iz založbe Glitterhouse slišal pesem Ghost Of Berlin prvič v živo. In takrat si je tudi zamislil, kako bi lahko pela tudi Heroes v nemščini. Kar nekaj časa smo premlevali idejo, kajti zna biti nevarno, če se zapleteš s tako neverjetno skladbo, ki so jo mnogi pred teboj že priredili. Toda med njegovimi besedami sem našla svojo pot, tudi zgodba je postala moja lastna. In skupaj z bendom smo uspeli razviti zelo posebno lastno verzijo. Samo na tak način smo jo lahko naredili. V začetku ti petje David Bowiea nenehno odzvanja v glavi, toda v nekem trenutku je enostavno izginil in šlo je. To je bil tudi trenutek, ko se je pesem lahko naredila. Priredba mora biti na nek način tvoja kreacija, potem deluje, v nasprotnem primeru je vse skupaj lahko slabše od originala. Vse velike priredbe se premikajo v različne smeri. Ena mojih najljubših priredb je priredba pesmi Hurt v izvedbi Johnnya Casha.

Until the end je prekrasna ljubezenska pesem.... in » love is the answer« poje John Lennon v pesmi Mind Games... Ali se strinjaš?
Ljubezen je odgovor na vse, brez ljubezni umremo. Tudi zato je zelo pomembno, da ljubezen dajemo, celo najmanj ljubeči jo potrebujejo najbolj.

Album je izšel pri založbi Glitterhouse Records. Kako si zadovoljna z njihovim delom, pristopom, kako podporni so lahko v teh turbulentnih časih ekonomske krize?
Glitterhouse Records je čudovita založba; radi imajo glasbo in vse kar počnejo je izključno zaradi glasbe. Podporni so do glasbenikov in glasba bo tu vedno našla svojo pot.

Internet ponuja danes veliko načinov in poti, s katerimi se lahko omogoči kontakt med glasbeniki in globalnimi poslušalci. Kako si naklonjena vsem tem možnostim, medtem ko na drugi strani, pravi fani vedno kupijo ploščo?
Brez pomoči interneta bi najverjetneje prenehala delovati, prav tako brez začetkov na myspaceu z demo pesmimi in takojšnjo spletno povezavo in širokim odzivom. In ja, zelo rada imam komunikacijo s prijatelji in oboževalci. Rada se pogovarjam s poslušalci, rada slišim, kaj jim pesmi pomenijo.

Chris Eckman je neprekosljiv v produkciji albuma; njegovo delo je tehnično brezhibno in obenem zelo razpoznavno. Kako ocenjuješ vajino sodelovanje, kako usklajujeta določene ideje, zamisli...?
Prekrasno in v bistvu zelo ustvarjalno je delati s Chrisom, zelo je podporen in v veliko pomoč v vsakem pogledu. Umetniku dopušča prepotreben prostor njegovi lastni viziji, in zna iz vsakega potegniti najboljše. V različnih področjih glasbenega delovanja ima ogromno izkušenj, talenta in znanja. Njegovi nasveti vedno zadenejo pravo mesto, tako da se mu predvsem v studijskih situacijah povsem prepustim, da sam iztisne iz vsega najboljše. Z Jesperjem skupaj skladava pesmi, ki jih potem z bendom nadgrajujemo in delamo na aranžmajih. Pred studijskim delom pošljemo Chrisu demo posnetke, da vidimo, ali smo na pravi razvojni poti, včasih se pogovarjamo na splošno o dinamiki pesmi. Obenem je to neke vrste sortiranja, proces, kjer se odločamo, katere pesmi bomo peljali naprej v snemalni studio in katere bomo pustili doma, da še malce dozorijo. Med snemanjem dela Chris z najboljšim možnim zvokom, na dan prihaja z novimi nasveti in namigi. On je tisti, ki vodi snemanje, toda vedno tako, kot ga v bistvu mi izvajamo. Ne želi spreminjati pesmi, ali pa kakorkoli pustiti na njih lasten pečat, podobno kot to počnejo številni drugi producenti. Po snemalnem delu vzame pesmi v svoj studio v Ljubljano, kjer naredi analogne mikse. Redko imamo kakšne pripombe, ker preprosto povedano, odlično zadene bistvo pesmi in to, v katero smer se bo pesem razvila. Zaenkrat je naše sodelovanje odlično, kajti združuje nas posebna bližina medsebojnega glasbenega razumevanja in to od samega začetka našega znanstva. V osebnem stiku si dopuščamo prostore svobode, značaj in vizijo benda in produkcije. In postali smo zelo dobri prijatelji, v vseh teh letih mi je pomagal s prepotrebnimi nasveti. In to že veliko, veliko prej, preden smo posneli prvi album.

Ta teden bo izšla že tretja instalacija The Jeffrey Lee Pierce Sessions, na kateri sodeluješ tudi ti. Predpostavljam, da si premlada, da bi Jeffreyja osebno poznala, pa me zanima, kakšno mnenje imaš o njegovi glasbi in kako je prišlo do tvojega sodelovanja pri projektu?
Z glasbo benda The Gun Club me je pred nekaj leti seznanil moj dragi prijatelj iz Pariza, umetnik in oblikovalec Laurent Rivelaygue. To je bil njegov bend vseh časov in takoj so mi bili všeč. In prav neverjetno čudno naključje je, da je prav on tisti, ki je oblikoval knjižico za ta aktualni projekt. Vse skupaj pa se je začelo, ko sem objavila pesem Blackbird na Facebooku leta 2012, Cypress Grove jo je slišal in me povabil, da se pridružim The Jeffrey Lee Pierce Sessions Projectu oziroma sodelujem na plošči Axels & Sockets.
In bila sem več kot zadovoljna. Naredili smo verzijo pesmi Kisses For My President, to je tista pesem, ki jo je Jeffrey Lee napisal, ko je bil še predsednik fan kluba benda Blondie. Na albumu je tudi verzija te pesmi v izvedbi Debbie Harry, ta je bolj podobna izvirniku in veliko bolj divja. Ja, Debbie končno izvaja pesem, ki jo je zanjo nekoč napisal Jeffrey. Moja interpretacija gre bolj v smeri neizpolnjene ljubezni, ki se realizira v sanjah. Jeffrey Lee je pisal čudovite melodije in besedila, bilo je zelo navdihujoče, ko sem delala njegovo pesem. Osebno imam rada celoten The Jeffrey Lee Pierce Session Project, novi album je ponovno prečudovit, na njem je recimo duet Iggy Popa in Nick Cavea, pa Thurston Moore, Debbie Harry, Hugo Race, Cypress Grove, Mick Harvey, Mark Lanegan in številni drugi.

Pred leti si že gostovala pri nas, v Ljubljani na pol privatnem koncertu v Pinelini dnevni sobi. Ali te bo v prihodnje pot spet zanesla v naše kraje?
Zadnjič smo v Ljubljani igrali tik po zaključku snemanja za album Blackbird. Bila sva sama z Jesperjem, duet torej s kitaro in indijskim harmonijem, za naju je bil to prekrasen večer. In seveda upam, da se ponovno vrnem, tokrat s celotno skupino! Preteklo je že kar precej vode, ko smo zadnjič prečkali Zmajski most.

(Rock Obrobje maj 2014)

Varja Velikonja