Portret: SCOTT WALKER
NA MEJI POP GLASBEScott Walker je primer na glavo obrnjene glasbene kariere. Rodil se je kot Noel Scott Engel leta 1943 v Ohiju in že v rani mladosti z ločeno materjo prekrižaril Ameriko. Ko sta se konec petdesetih let ustalila na Zahodni obali, je Scott posnel nekaj pesmi na sledi najstniških pop idolov tistega časa. V srednji šoli je igral basovsko kitaro v nekaterih manj znanih skupinah, bolj zares pa se je začelo, ko so ga za pevca vzeli The Walker Brothers. Takrat je tudi prevzel psevdonim Scott Walker, ki ga je obdržal vse do danes. Na začetku skupini ni kazalo najbolje. Objavili so sicer dva singla, a se nikakor niso mogli iztrgati povprečju množice skupin, ki so tudi poskušale komercialno srečo v okolici Hollywooda. Iz zaprtega kroga večnih upov jih je posredno rešil bobnar Gary Leeds, ki je v Angliji že igral (s PJ Probyjem) in je vsaj približno poznal razmere na Otoku. Slutil je, da bi tam glasba The Walker Brothers lahko doživela zaslužen uspeh. In ga tudi je. Obenem je Scott Walker že od malih nog sanjaril o Evropi, predvsem zaradi navdušenja nad evropsko književnostjo in filmi. Skupina se je torej s trebuhom za kruhom družno odpravila čez lužo.
The Walker Brothers so bili v Angliji v letih 1965 do 1967 na vrhu popularnosti. Že prvi singel, priredba popevke Burta Bacharacha in Hala Davida, Make It Easy On Yourself, se je zavihtela na prvi klin lestvice najbolje prodajanih malih plošč. Sledili so razprodani koncerti in vse, kar temu pritiče; njihove slike so bile objavljene v vseh komercialnih glasbenih revijah in posterji viseli v spalnici vsake najstnice v Angliji. Dokončno jih je proslavila pesem The Sun Ain't Gonna Shine Anymore, ki je postala uspešnica na obeh straneh Atlantika. Predvsem pa je glavni pečat njihovi glasbi dajal Scott sam z natančnim baritonom.
Kot se je niz uspešnic začel, se je nenadno in nepričakovano končal. Najstniško občinstvo, ki je raslo z njimi, je odraslo in njihovo ime je pristalo na smetišču zgodovine. Scott je nadaljeval samostojno pot, le da se ni več posluževal brezskrbnih pop melodij in prav takih besedil, temveč je v svoje kompleksno aranžirane balade začel vpletati teme norosti, melanholije in eksistencialne bolečine. Medtem ko so se ostali v tistem času obračali k psihedeliji, jo je Scott zavračal kot eskapistični hrup in se je raje obračal nazaj z jasno naklonjenostjo Evropi. Glasbeni vpliv je našel predvsem v goreči interpretaciji Jacquesa Brela in v statičnih kadrih Ingmarja Bergmana. Na prvih treh samostojnih albumih je predelal kar devet Brelovih songov, kasneje zbranih na albumu Scott Walker Sings Jacques Brel, vmes pa je posnel še album njemu ljubih filmskih tem. Kljub precejšnji popularnosti, ki je bila predvsem posledica preteklega dela, je v Angliji raje nastopal v intimnejših prostorih kot v velikih dvoranah. Njegov četrti album, preprosto naslovljen s Scott 4, je še korak stran od pop sveta. V pesmi The Old Man's Back Again se je odzval celo na ruski vdor na Češko leta 1968, v drugih je spet raje izpostavljal globoko osebno, temačno vzdušje najprimernejše za soundtrack filmov Ingmarja Bergmana kot da bi brezskrbno in plitko izpovedoval najintimnejša čustva. Plošče so se zato prodajale vse slabše in založba Philips nikakor ni bila zadovoljna s Scottovimi artističnimi nagibi. Kariero je nadaljeval pri CBS, kjer pa mu niso dovolili pisati lastnih pesmi, ampak se je lahko oprl le na izbrane avtorje. Glasbena pot je šla tako le še navzdol.
Leta 1975 se je razočarani Scott pustil še enkrat speljati na led. Privolil je na ponovno združitev The Walker Brothers, z upanjem, da si bo povrnil staro slavo, a njihova vrnitev je trajala le dva neuspešna albuma.
Po vseh vzponih in padcih se je Scott dokončno odpovedal podrejanju tržnim mehanizmom popularno-glasbenega poslovanja. Umaknil se je iz javnega življenja na obrobje Londona in v zadnjih dvajsetih letih je objavil le dva albuma. Ali kot pravi sam, raje eno dobro ploščo vsakih deset let, kot vsako leto eno povprečno. Ne le, da je razmak med objavami plošč prilagodil porajanju idej, le te so postale vse kaj drugega kot produciranje prijetnih, množicam všečnih melodij. Še vokal je postal globji, tudi prosto tekoč, mimo pričakovanj njegovega starega občinstva. Konec koncev se Scottu Walkerju pri sedeminpetdesetih letih ni potrebno nikomur več dokazovati, dela točno to kar čuti in zna.
Zna pa še marsikaj. Predvsem je artikulacijo baritona pripeljal do skrajnosti, komaj bi jo še lahko uvrstili v pop okvire, podobno velja za besedila, ki so v bistvu le še zbir vtisov brez jasnega sporočila.
Jasno je le, da medvrstični namigi niso posledica zadovoljstva nad stanjem stvari.
Kaj šele glasbena spremljava, ki na trenutke sili že med industrijsko odtujenost in progresivno brezčutnost.Od pop zvezdnika, ki mu svet kleči pred nogami, je Scott pristal v prostovoljni osami. Če ne drugega, je šele zadnja leta zabeležil zasluženo pozornost glasbenikov in glasbenih navdušencev, ki so v njegovi izvirni melanholiji razpoznali delo genija, ki se znajde v različnih vlogah, jih preizkusi in po potrebi zavrže. Ne čudi, da ga med svoje velike vzornike šteje David Bowie in da je pomembno vplival na vrsto “croonerjev”, ki glas oblikujejo za oktavo ali dve nižje, kot je običajno pri pop pevcih.
K sodelovanju ga je pridobil celo Goran Bregović, kasneje še Nick Cave. Prvemu je zapel Man From Reno, drugemu Dylanovo I Threw It All Away za potrebe filma To Have And To Hold. Še večjo publiciteto si je prislužil s pesmijo Only Myself To Blame za film The World Is Not Enough, ki sicer ni naslovna Bondova tema, a se je znašla na albumu s soundtrackom. In nenazadnje je prispeval instrumentalno glasbeno ozadje za francoski film Pola X s Catherine Deneuve v glavni vlogi, ki se že uspešno daje na ogled v tujih kinematografih. Le album je malce težje nabavljiv, glede na to, da ga je objavila le francoska založba Barclay.
Scott Walker kljub nekaj večji izpostavljenosti v zadnjih letih ubira svojo pot. Ko so ga organizatorji prestižnega festivala Meltdown v Londonu zaprosili, da jim pomaga pri izboru nastopajočih, je ponudbo sprejel pod pogojem, da naj bodo to posebni nastopi. Ne običajni koncerti promocijske narave z venčkom preverjenih uspešnic, ampak enkratni koncertni dogodki. Sam Scott se bo v te namene pridružil ambientalno elektronski grupaciji Orbital in predstavil plesno koreodramo. Prav lahko pa da se bo pojavil na odru še s katerim od dvajstih nastopajočih na dvotedenskem festivalu in pokazal, da mu ustvarjalna žilica še zdaleč ne da miru.
(Muska, 1999)
glej še recenzijo albuma Drift.
Janez Golič
