THE SEX REVOLTS
Gender, rebellion and rock'n'roll
Simon Reynolds and Joy Press
(Serpent's Tail, 1995)
Kaj dobimo, če se svoje intelektualne in ljubiteljske strasti in znanje združita odličen novodobni pisec o popularni glasbi Simon Reynolds, ki objavlja v New York Timesu, Artforumu, The Observerju, Mojo in Melody Makerju in Joy Press, njegova žena (!!), ki piše o glasbi, literaturi in ženskih vprašanjih za Spin, The Guardian, Village Voice in New York Newsday?The Sex Revolts, 406 strani poglobljene analize o "spolu in rocku". Knjigo, pisano s pozicije devetdesetih, ne zanemarjujoč vseh detajlov preteklosti.
Spol, uporništvo in rock'n'roll torej. Tema, ki pri ljudeh vedno znova vzbuja močne občutke, saj vsak v tej konfrontaciji vidi nekaj drugega. Tudi sama sem pred časom na lastni koži izkusila nekaj podobnega, ko sem začela brskati v teh sferah. Zato sem toliko bolj radovedno zagrizla v to sladko branje. Zanimala sta me je način in pot, ki sta jo ubrala Simon in Joy.
Gre praktično za prvo knjigo, ki se loteva uporništva in rock'n'rolla skozi leče spola. In najde paradoks prav v samem srcu rokovske glasbe, točno tam namreč, kjer najbolj cvetita mizoginija in mačizem.
Zgodnja dela o "spolu in rocku" obravnavajo namreč ženski boj proti šovinizmu v glasbeni industriji z bolj rutinirami oblikami seksizma ( kot v heavy metalu ali gangsta rapu npr.). Te očitne sovražnosti govorijo same zase. Zato sta se avtorja raje osredotočila na sovražen podton v glasbi, na skrivno sokrivdo v pariarhalnih vrednotah, ki se očitno skriva pod subverzivnostjo. Spletkarila sta na primerih glasbe Rolling Stones, The Stooges, Sex Pistols.., kjer se po njihovo skrivajo kali dominacije.
Knjiga se dejansko začenja kot kritika mizoginije v rocku in se postopoma razvije v obsežen prikaz podob ženskosti v rokovski domišljiji in se končno zgosti v današnje stanje. Razdeljena je na tri obširne sklope. V prvem delu se raziskujejo načini, s katerimi se moški upor dramatizira "proti ženskosti". ( znan impulz "born to run" in glasba Rolling Stones, Iggyja Popa.) bojevnike, ki najdejo zatočišče v tovarištvu (The Clash, Public Enemy) in v samopoveličevalni fantaziji vsemogočnega človeka - stroja ( heavy metal, techno ) in v kraljevanju. (The Doors, Nick Cave, gangsta rap). Drugo poglavje raziskuje idealizirane podobe ženskosti in žensk v moškem rocku - neskončne ekspresije prihajanja "domov", povratek nazaj v maternico, ki je pogosto v obliki kozmično vseoceanskega misticizma. Ta tradicija psihadeličnih maminih sinkov vključuje npr. The Byrds, Van Morrisona, Pink Floyde, Can, Briana Ena...V tretjem delu zasledujemo poti, ki so jih utirale ženske umetnice, da prikažejo in kreirajo specifično žensko uporništvo. Močna koncentracija strategij, ki so najbolj očitne : zakrinkano mistične (Kate Bush, Siouxsie, Annie Lennox, Grace Jones), demistifikacija konvencionalne ženskosti (Slits, Raincoast, Riot Grrrl ), razposajena mimikrija moške upornosti (Joan Jett, L7) , "izpovedni" način (Janis Joplin, Lydia Lunch, Hole) in umetnice, ki v plimovanju vsebujejo elemente veseljačenja (Throwing Muses, Mary Margaret O'Hara, Patti Smith ).
Knjiga nam torej na začetku dokumentira opozarjajočo stran rokovske duše : punk proti hipijevstvu, bojevnik proti nežnemu moškemu. Ti antagonistični impulzi definirajo rock'n'roll tako, kot ga poznamo. Toda zakaj se fenomen "žensk v rocku" še vedno kaže kot problem? Delno tudi zato, ker rock'n'roll potrebuje velike izdaje, da se vzdržuje.
Če pa obstaja problem v novem valu ženske aktivnosti v rocku, je problem v tem, da so inovacije ostale v glavnem na ravni vsebine ( to je besedil, nastopa, ideologije, intervjujev), redkeje pa kot formalno napredovanje. Kje so velike zvočne ženske čarovnice, npr.? Zdi se, kot da so v trenutku ekstremnega samozavedanja spola ženske umetnice bolj zainteresirane za komunikacijo in pripovedovanje zgodb, kot da bi prevzele moško znanstveno obsedenost z razbijanjem zvočnih meja. Kar je dovolj poučno. Ironično je npr., da je PJ Harvej poslušala Patti Smith šele potem, ko je slišala za številne primerjave med njo in Smithovo.
Knjiga The Sex Revolts ni poskus, da bi rockovske upornike pripeljali pred spolno politično razsodišče, je bolj preiskava kot proces. Dejstvo je, da so avtorjema vsi "največji obdolženci" tipa The Stooges, Nick Cave etc. všeč, so med njihovimi največjimi favoriti. Veselje teh umetnikov je namreč nerazdružljivo od njihovih kršitev v "nezvočni " spolni politiki. Prav odklon od psiho-socialne dinamike dela te upornike še posebej močne. Seveda se je mogoče sprijazniti z rockovsko energijo, ne da bi strinjal z njenim antiženskim zagonom, ali da se celo podzavestno zavedaš le tega. Odkriti, ali si je mogoče zamisliti rock'n'roll, ki ni polnjen z nasilnim žarom nenadkriljive moške divjosti, nezadovoljnosti, maščevalne strupenosti, ki je bistvo vsega. Je esenca. Skratka, če tvegaš drzno pustolovščino med potjo kritičnega zavedanja in začneš razčlenjevati rockovske psihoseksualne podpornike, hitro prideš do zanimivega vmesnega prostora dvojne vdanosti, trna med navzkrižnimi kriteriji rockovskega fandoma in feminizma, estetike in etike.
Vse to in še več nam v tej osupljivi knjigi razgrinjata Simon in Joy. Avtentično, zanimivo, poučno, na momente diskutabilno, na vsak način pa več kot priporočljivo branje za vse proučevalke in proučevalce popularne kulture. (Muska)
Varja Velikonja
