SHEARWATER
The Golden Archipelago
(Matador, 2010)
Ni prvič, da se je t.i. stranski projekt razvil v pravo stvar. Jonathan Meiburg in Will Sheff sta bila sprva glavna avtorja teksaške skupine Okkervil River, ki se spogleduje predvsem z novim elektrificiranim countryjem in bluesom, tik pred izdajo je na primer skupni album z legendo Rokyjem Ericksonom. Za intimnejše izpovedi sta še skupaj postavila na noge prostočasne Shearwater, ki so sčasoma postajali vse večji in kmalu prerasli »matično« zasedbo. Prelomen je bil podpis pogodbe z neodvisnim gigantom Matador Records in naposled sta glavna avtorja v obeh skupinah na nek način zamenjala položaja. Jonathan se je ločil od Okkervil River, a se je zato Will Sheff odločil, da se jim povsem posveti in je zato izstopil iz Shearwater. Tako slednji delujejo pomanjšani v trio, ki ga poleg Jonathana sestavlja še basistka Kim Burke in tolkalec Thor Harris. Kot omenjeno, preboj se je začel s podpisom pogodbe z neodvisnim gigantom Matador Records. Tam so najprej ponatisnili album Palo Santo, ki ga lahko smatramo za prvi del trilogije ohlapnega naslova »kvarni vplivi človeka na naravo«. Ne, Shearwater niso agitatorska, neposredno angažirana skupina, za to so preveč poetski, ciljajo na dramske učinke. Še na prejšnjem, kritiško velecenjenim albumu Rook so izstopale posamezne pesmi, tokrat je vse podrejeno končnemu tematskemu rezultatu. Jonathan Meiburg je državljan sveta. Obhodil je dobršen del manj razvitih dežel in kontrast razvitosti in propada nekaterih pokrajin, mu je dal misliti. Kontrast je prenesel tudi v glasbo. Nekje »slika« idilično podobo sveta, ki se prelije v silovit krik nemočnega posameznika. Ti prehodi so takrat premišljeni, skupina jih izpelje s pravilnimi zamiki in silno dramsko napetostjo. K temu pripomorejo še konkretni zvoki valovanja vode in drugi šumi, a seveda glavna draž je zanesljivo muziciranje uigrane trojice. Kar tudi pomeni, da nimajo začrtane formule, predloge, po kateri skladajo in izpeljejo posamezne skladbe. Pesem Meridian odpre album z umirjenim, poetskim jezikom. Tu so že začrtani poglavitni tematski simboli, ki se pojavljajo praktično v vsaki od desetih pesmi na plošči – nepregledna širjava morja in otok, ki je skrivnostno pribežališče samosvojim dušam. Ta dva široko razumljen simbola ponujata obilo poetskih izhodišč, kar Jonathan Meiburg tudi izkorišča. Lahko je skoraj meditativno razpoložen, nekako zamaknjen in melanholičen, vendar je to obenem antipod za energičen izbruh strasti in jeze z ustrezno glasbeno spremljavo. Takrat vso prilagodljivost in iznajdljivost izkaže tolkalec Thor Harris; sedaj vemo, zakaj ga je Michael Gira zvabil v novo zasedbo Swans. Pa vendarle so Shearwater druga zgodba. Njihove pesmi imajo nepredvidljiv tek, čeprav se mestoma lahko približajo sredinskemu toku in imajo tak potencial (ne bom prvi, ki bi petje Jonathana Meiburga primerjal z Markom Hollisom iz Talk Talk, dodam lahko še Martyna Batesa iz Eyeless In Gaza). Glede na trenutno stanje sredinske popularne glasbe so Shearwater do tja še zelo daleč. Za to so preveč ponotranjeni, nepredvidljivi, samosvoji, morda bi le pesem ali dve z nujnimi popravki našli mesto v rednem programu velikih radijskih postaj. Jonathan bi moral zajeziti to silno dramatičnost v glasu in jo usmeriti v zapomljiv refren, ampak potem Shearwater ne bi bili več isti. Zapluli bi v strugo brez valovanj in brzic, ki jih sedaj poganjajo naprej v neraziskane kotičke človeške stiske.
(Rock Obrobje, april 2010)
Janez Golič
