SHOLI
Sholi
(Touch & Go, 2009)
Ko so kalifornijski trio Sholi povprašali po njihovih glavnih vzorih, so ti izpostavili štiri tako različne vire, da si z njimi ne moremo pomagati, če bi želeli opredeliti njihovo avtorsko glasbo. Na primer, dva člana sta potomca iranskih staršev in preko njih še sedaj poslušata iransko pop glasbo sedemdesetih let, ampak tega je na albumu prvencu bore malo. Sholi so predvsem zvesti nasledniki ameriškega underground rocka, natančneje tistega dela, ki se je začel oblikovati iz post-hardcorea in nadaljeval v smeri bolj liričnega rocka, tu se mi najprej ponujajo v primerjavo Blonde Redhead. Torej imamo opravka z natančnim in veščim prepletom osnovnih rockovskih instrumentov, kjer že težko določimo, kateri instrument je vodilni. Ne, pri Sholi so prispevki bolj uravnoteženi ali vsaj gladko spreminjajo težišče. Poleg tega se tudi vokali vključujejo v to prosto izmenjavo melodičnih linij, kar mnogokrat zadiši po progresivnih tendencah.Za lastnike albuma prvenca Sholi izkazujejo zavidljivo tehniško veščino, vedeti pa je potrebno, da so se kar nekaj let kalili na koncertnih odrih, predhodno objavili tri single in porabili tri leta za pripravo in snemanje te plošče. Ne nepomemben je producent Greg Saunier iz Deerhoof, sam je bobnar, kar je zavedno ali nezavedno poudaril tudi pri nastavitvi zvoka triu Sholi. Poleg tega je ravno bobnar Jonathon Bafus tisti, ki mnogokrat določi prelom posameznih skladb, in teh prelomov je tekom pesmi lahko več. Zato je ploščo potrebno poslušati večkrat, da se usede. In ko se usede, je šele jasno, kam je šel ves trud in čas za pripravo albuma. Vse je na mestu, kar v »rock'n'rollu« sicer ni nujno pozitivna opazka, še v pasusih, kjer se zdi, da se Sholi po jazzovsko razpustijo, se po nekaj poslušanjih izkaže, da drugače skoraj ne more biti. Nekdaj je za to obstajala oznaka math-rock (»matematični« rock), za opis glasbe Sholi bi vseeno morali uporabiti kaj več kot funkcije seštevanja in množenja… Kot jih ne moremo niti približno opredeliti le s seštevanjem sodobnih vplivov, ti so pač najbolj očitni in zato so Sholi nadvse sodobna skupina. Za rep so ujeli še tendence po večglasnem, harmoničnem petju, so še en dobrodošel člen v vse daljši verigi avtorjev in izvajalcev, ki se opirajo predvsem na lastne zmožnosti in puščajo ob strani tehniška pomagala (beri semplerje in elektroniko nasploh). Obenem so avtorsko dovolj močni; pesmi Payama Bavafe so podobne le samim sebi, zna z melodijo, ima prijeten, skoraj šibak glas, in nikdar se mu ne zgodi, da bi moral na silo loviti zlog na melodijo. Kar zgodi se. S poenostavitvami bi se vsaj iz dveh pesmi zlahka naredili potencialne uspešnice (Torniquet in Any Other God), ampak za to bo še vedno čas. Sholi delujejo na dolgi rok.
(Muska, maj-junij 2009)
Janez Golič
