Intervju: SHYAM
Po dolgih letih glasbenega udejstvovanja na obrobju se kar samo postavi vprašanje vztrajanja v 'undergroundu', ali pa morebiti le sprejeti izziv ter vložiti sredstva in znanje v preboj med širše poslušalstvo. Običajno je tako, da tisti, ki so se leta kalili v klubih, lažje ohranijo intergriteto, širša sprejemljivost pa je posledica naravnega razvoja in celo prilagojene percepcije poslušalca. Shyam so eni teh. Ob objavi prvenca Željo daleč stran sem se pogovarjal z njihovim pevcem in kitaristom Milošem Radosavljevičem.
Kaj pravzaprav pomeni Shyam?
V enem obdobju življenja sem se malce ukvarjal s proučevanjem filozofije, te drevne Indije. Tam je bilo precej zanimivih stvari in ena teh je bilo ime Shyam, ki je sankrtska beseda in pomeni barvo monsunskega oblaka. In v prenesenem pomenu še kaj drugega. Ampak v splošnem nam ta beseda zveni malce mistično, te stvari nam niso tuje in zato smo se odločili zanjo.
Besedila pa so v slovenskem jeziku. Ali je bila to zavestna odločitev ali je prišlo spontano?
Slovenščina je lep jezik, zelo liričen, lepo zveni v mirnejših pesmih, s tem da vedno poskušam nekaj več. Moj glavni vpliv pri petju v slovenščini so zgodnji Lačni Franz, njihov prvi album Ikebana je fantastična plošča in ena tistih, ki se še danes vrti na gramofonu. Tudi zgodnji Pankrti, čeprav se to pri nas ne opazi več v tolikšni meri. Vseeno, te artikulacije, kako sestaviš besedilo... Recimo, zaradi metrike nikoli ne vrivam v besedilo neke predloge, zato da na koncu ujamem rimo. Tega ne maram. Tu je morda stična točka s Pankrti oziroma Predinom.
Nikoli se nisem obremenjeval, kaj pišem in kako pišem. Če bi znal 15 jezikov, bi verjetno pisal v vseh teh jezikih. Ker je jezik samo sredstvo, s katerim poveš željeno stvar. Se še dodatno izraziš. Ravno tako kot druge stvari, gestikulacija na primer, vse kar sodi v domeno odrskih umetnosti. Ampak ne bi tu govoril o umetnosti sami, kot o tem, da sem v bistvu... Nekaj pesmi je celo nastalo v angleščini, ker je ritmika petja, vokalizacija drugačna. In to pomaga pri melodiji, kako jo narediš, sestaviš... Piko na i smo postavili tako, da smo naredili še priredbo ene pesmi, ki smo jo prevedli v slovenščino in zveni prav eksotično.
Meni zveni čisto v redu, kot vaša avtorska skladba.
Ja, saj je priredba, tudi oblikovno smo jo malce spremenili.
Zaradi ritmike, kot si prej omenil, da ima angleščina drugačen ritem?
Določeni zlogi v angleščini drugače zvenijo, podobno je s francoščino, to je strašno lep jezik, narejen za ustvarjanje glasbe. Tudi italijanščina ima svoje značilnosti. Jaz, kot avtor vseh besedil, se ne zadržim le na tem, kar bi rad povedal, ampak razmišljam tudi, kako bom to naredil. Torej kako bo pesem zvenela. Ker, ko ustvarjaš glasbo v prostoru za vaje, stvari včasih prevarajo. Mnogi bendi, tudi mi na začetku, smo mislili, da glasba v našem prostoru zveni odlično, ko smo jo posneli na trak, je zvenela drugače. Tako kot imajo nekateri težave s poslušanjem sebe s traku. Zato začneš razmišljati povsem drugače. Ne le, sedaj smo naredili pesem in jo gremo posnet, ampak vmes razmišljaš, kako bo zvenela s traku.
Je to eden od razlogov, da ste snemali ploščo v petih studiih?
Deloma. Ker vsaj studio zveni drugače, ima drugo akustiko, tudi sam se počutiš drugače.
Torej najprej nastane besedilo?
Odvisno. Včasih pesem nastane tako, da imam zgolj ritmično idejo, morda se mi po glavi mota verz ali dva in imata svoj ritem. Verzi, ki jih ponavljaš pri sebi, hitro rodijo kakšno melodijo. Včasih pa dobiš dober rif. Na primer naš bobnar, Uroš, prime kitaro in naredi dober rif. Na to predlogo najdem besedilo, ki je morda že narejeno kot skica. Torej obstaja tisoč receptov.
Kaj pa naslov albuma? Na prvi pogled ni povsem razumljiv.Želja je merska enota za določene stvari v življenju. Če rečeš, da je neko mesto toliko in toliko stran, potem so lahko določene stvari eno željo stran. V splošnem govorim o tem, da ljudje živimo v željah. Tudi vse naše težave izhajajo iz teh želja. Na plošči se stalno prepletajo te stvari - želja in neka odločitev. Če sem prej pisal pesmi precej abstraktno, sem tokrat dovolj neposreden v prikazu svojih izkušenj. Ravno o tem, zapletanju in razpletanju klobčičev.
So tvoja besedila obenem prikaz nekih širših razmer, kot na primer v verzu 'Leta in dnevi gredo mimo nas, ostajamo tu kot stojala za prah'?
Nimam se za genijalca in izumitelja novih filozofij. Gre le za čustvo, ki ga spravim v pesem, kot 'imel sem tako preizkušnjo in tako sem jo rešil'. Ali tako razmišljam o problemih. To so zelo preproste resnice o življenju, kot 'kar seješ, to žanješ'. Jih pa vsak po svoje dojema. Ne odkrivamo Amerike, smo takšni kot smo. Živimo v nekem okolju tam v Posavju, ki nas je dejansko vedno zalagalo z določenim številom pesnikov, pisateljev, glasbenikov, pa tudi takih, preprostih in dobrodušnih ljudi. V Posavje sem prišel pred sedmimi leti in nekako lažje razpoznam to razliko. Torej, kako so ljudje ob Savinji (kjer sem živel prej) vpijali življenje in kako to počnejo tu, v Posavju. Zagotovo vsako okolje vpliva na nas. In tako, kot ga dojemamo, tako se tudi odzivamo nanj. Navdih pa je tudi v nas samih.
Gre morda v zamislih tudi za odziv na dogme, predvsem krščanske, za potlačitev želja?
Mi vedno živimo pod pritiskom, nekaj obžalujemo, trdo občutimo slabe izkušnje. Imamo tudi slabo vest. To zadošča, ne potrebujemo še neke dogme, ki to potencira in v nas vzbuja strah. Prebuditi moramo ljubezen do življenja, takrat bomo prebudili ljubezen do sebe in drugih. Ne govorim o ljubezni kot abstraktnem pojmu, ampak konkretnem. Kot razumevanje in toleranca. To je stvar posameznika, kako bo prišel do tega in če bo sploh želel. Sedaj smo spet pri želji. Stvar je v tem, ali si ljudje to želimo ali ne. Vse nam je na dlani, lahko, kot pravijo nekateri, sklatimo zvezde z neba. Zagotovo pa obstaja ta pogojenost v družbi, ki se s socialnimi okoliščinami potencira in gradi. Koliko je naša družba zavrta, se vidi v odnosu, v naši ksenofobiji do ljudi, ki so drugačni od nas. Ne samo, da so ti ljudje med nami, so v nas samih. Mi se bojimo lastne drugačnosti. To je naredila dogma in zagotovo ni pot do razumevanja. Potrebno je imeti rad sebe, potem še druge in se znebimo nekih predsodkov. Tudi o tem govorimo v pesmih, ker je to močno sporočilo, ki ga je ljudem potrebno dati.
Glede na to, da ste zastavili zelo resno, me zanima, kje vidite svoje mesto na slovenski 'sceni'?
Od prvega trenutka, ko sem se odločil, da se bom ukvarjal z glasbo, vseh teh šestnajst let, sem želel delati skrajno resno. In želel sem delati z ljudmi, ki bi ukvarjanje z glasbo jemali skrajno resno. Naredil sem veliko napak, ker sem pričakoval, da bodo ljudje taki kot jaz oziroma sem druge želel krojiti po svoji meri, kar je bilo narobe. Zaradi tega so skupine razpadale, in vedno znova so se sestavljale samo zato, ker sem želel resno delati. To je bila prva stvar pri Shyam. Vsi smo sklenili, da bo vse teklo zelo resno. Imeli smo veliko srečo, da smo lahko obudili nekatera stara prijateljstva, srečali smo ljudi, ki so v nas videli potencial in so v nas vložili... Kje je naše mesto na sceni, v tem trenutku, zelo težko rečem. Vsi pravijo, da smo mainstream. Ne vem, točno kaj to pomeni. Verjetno to, da smo nekje vmes, med levo in desno opcijo.
Kaj si želite?
Želimo si, da bi nas ljudje poslušali brez predsodkov. Torej, da nas ne bi takoj dali v neke predalčke.
Verjetno, če ste snemali v petih studijih in porabili veliko studjskih ur, želite ta sredstva vsaj povrnjena?
Naša osebna želja je v prvi vrsti pokriti te stroške. Zmotno je prepričanje, da je mogoče z majhnim denarjem narediti dobro glasbo - še vedno velja za malo denarja, malo glasbe. Drugo je, ne skrivamo ambicij, da bi šli iz Slovenije. Vendar, je prva stvar, da nekaj naredimo tukaj. Tudi s prejšnimi skupinami smo igrali zunaj in se je dejansko pokazalo, da se moraš najprej dokazati doma. Tudi tu imamo neka načela, kaj bomo počeli in kaj ne bi počeli. Na primer, v Zoomu ne bomo nastopali niti kateri drugi od teh oddaj, če ne bodo izpoljneni neki naši pogoji. To bo naš zaščitni znak. Bolj zaščita kot znak.
Nekateri namreč v teh presežkih vidijo takoj znak prodaje, da si postal osladen in ne vem še kaj. Tudi dobri, veliki rock bendi, ki so ohranili svoj način razmišljanja, so kljub temu prodali veliko plošč in igrali na velikih koncertih. Tudi mi se tega ne bomo branili. Konec koncev bi radi, da čimveč ljudi sliši to, kar imamo za povedati.
Vaše mesto je torej na rock festivalih?
Zagotovo, iz te scene smo zrasli, od tu izhajamo, a tudi pop nam konec koncev ni tuj. Tudi dobrega popa je danes kar nekaj. Sicer pa so se te meje že zdavnaj zabrisale. Prav danes sem razmišljal, kako gredo neke malenkosti mimo nas. Butch Vig, ki je na nek način naredil zvok devetdesetih z Nevermind, danes igra pop. Njegov Garbage je zame izvrsten pop.
No, in sva že pri vplivih.
Ha, glasbeni vplivi. O tem je zelo težko govoriti. Vsak od nas posluša zelo različno glasbo. Na primer Frenku je všeč neka specifična glasba, a zadnjič sva šla skupaj na koncert Duran Duran v Zagreb, in mi je zaupal, da se mu je zgodila neka nostalgija. Jaz osebno priznam, da bi pred petnajstimi leti, če bi mi nekdo predlagal, da grem na ta koncert, raje skočil v ledeno Savinjo. Ampak danes smo na koncertu prav uživali. Z glasbo se ni dobro omejevati. Poslušaš kar ti leži. Srce ime vedno svoj okus. Težko je zapečatiti neko glasbo in rečt, to je to. Kaj veš, kaj bo čez deset let...
Lahko naštevam neka imena, ampak krivičen bom do tistih, ki bi jih pozabil omeniti. Krivičen bi bil do Hüsker Dü, do Bowieja, Sex Pistols, res morje stvari. Glasbenika bogati to, kako se odpre tudi za drugo glasbo. Ne da si samozadosten in rečeš: 'Mi pa igramo našo glasbo, mi smo 'carji' in 'face' in to nam zadošča'. S tem si daš pečat in te je strah raziskovati naprej.
Slovenska scena ima ogromen potencial. Poglej samo druge države, ki so večje od Slovenije. Mi smo samo en kvart New Yorka in koliko različnih stvari se dogaja v tem kvartu. V Bronxu se dogaja samo rap, Manhattan je napolnjen s klubi, Bowery je underground, v Sloveniji pa je to vse združeno. Tako kot je zemljepisno razgibana in kolikor podnebij je, toliko različne glasbe se dogaja. To je ogromen potencial. Škoda je le, da se ljudje še bolj ne odprejo. Ker razmišljajo, da je dobro imeti recept in edino na ta recept jim bo uspelo. Mi, kot skupina, v tem trenutku ne vemo, kako se bodo ljudje odzvali. Mi nismo pisali te glasbe, da bi se ljudje odzvali na določen način. Šlo nam je za to, da naredimo kvaliteten izdelek, takega, ki bi ga lahko dali prijateljem in rekli: 'Hej, to smo mi naredili, daj na gramofon'. In se imaš v redu, ker si to naredil. Jasno, da se zavedamo nujnih kompromisov. Če hočemo zagotoviti kvaliteto, bomo, če bo potrebno, snemali v petih studiih, to bomo plačali, in konec koncev bo potrebno ta denar nekje dobiti nazaj. Ker z dolgovi na duši ni lepo živeti.
Ko si govoril o odprtosti in potencialu slovenskih glasbenikov, me je to spomnilo na takrat presenetljivo sodelovanje Demolition Group in Helene Blagne in nazadnje Alda Ivančiča, ki je v Bast povabil različne glasbenike. Imate vi podobne načrte?
Poznamo ogromno glasbenikov, ki jih cenimo in spoštujemo, jih imamo radi kot ljudi, in to so ljudje, ki vsak na svojem področju delajo povsem nasprotne stvari od nas. Konkretnih načrtov sodelovanja z njimi zaenkrat ni, ker bi radi najprej izpeljali promocijo albuma. Tu nas čaka veliko garanja, ker bi radi vse skupaj izpeljali karseda verodostojno.
Imam občutek, da se želite predstaviti širše, bolj celovito, kot le z glasbo. Na primer, sam si oblikoval ovitek plošče.
Ja, seveda, tudi Uroš, na primer, je likovnik. Zenkrat bi izdal le toliko, da pripravljamo malce drugačno scenografijo, torej bo to multimedijski nastop. Konec koncev smo multimedijski avtorji, ne ždimo le na enem področju. V prvi fazi se bomo poskušali izogniti artizmu, ker pri nas, ko nekdo želi presežek, takoj dobi nalepko artizma in ga ne marajo. A to je zgodba, ki bi ji lahko posvetil cel intervju in dvomim, da bi ji prišli do dna.
Bi rad za konec še kaj dodal?
Mi, skupina Shyam, si najbolj želimo, da bi ljudje prišli na naš koncert. Vse kar smo počeli do sedaj, smo delali zaradi koncertov, ker brez tega ne gre. Koncert nas najbolje predstavlja. Včasih imaš dober dan, drugič slab dan, s tem je treba živeti. Živi nastopi ti dajo največ znanja in izkušenj. To je osnovni pogoj, da lahko posnameš drugo ploščo, tretjo in tako naprej. Hvala.
(Muska)
MP3 odlomek/excerpt (38", 264Kb)
Janez Golič
