SHYAM
Željo daleč stran
(Multimedia, 2000)
Shyam so naslednja domača skupina, ki se je resno namenila vstopiti v areno. Premošča nekdanji prepad med 'alternativo' in 'levo sceno', za kar jim izkušenj in znanja ne manjka. Vsi štirje člani so se kalili v številnih bendih, v Polski malci, Demolition Group, A je to, Non finire mai, Spiritual Pyrotechnics, da bi z novo glasbo izpolnili tiste potenciale, ki jim omogočajo prodor med širše občinstvo. Željo daleč stran je vsestransko domišljen izdelek, izpiljen do zadnje podrobnosti (tega občutka ne more prikriti niti sklepni, skrit in nenaslovljen zapis, z izpostavljenim lo-fi zvokom ga kvečjemu poudarja). Praktično v vsaki pesmi se nam lahko utrne asociacija, da smo napev že nekje slišali. Vendarle se ti vplivi zlijejo v nove, polno zaokrožene pesmi, za kar poskrbi predvsem pevec Miloš Radosavljevič. Ima pretanjen občutek za melodijo, za dovolj izvirne harmonične rešitve, ter obenem naravno močan in natančen glas, da v osnovi pop formi zlahka doda potrebno svežino. V pomoč so mu ostali z domiselnimi aranžmaji in številne nevsiljive produkcijske finte, vse v funkciji narave pesmi. Če je potrebno, privijejo kitare in napnejo glasilke (Stojala za prah, Križišče), drugje v falsetu odpojejo refren v disko maniri sedemdesetih let (Vesolc), blestijo v kitarskem preigravanju na robu psihadelije in bogatem večglasnem petju (Radhe Shyam, Kocka, Ne, ne, ne, ne, Rjavi spomin), in si mestoma pomagajo s hitro ritem mašino (Ocean). Kaj šele slovenska besedila, ki že dolgo niso tako lepo zaživela v simbiozi z glasbo in so vsebinsko visoko nad bornim domačim povprečjem. So tu, in nekje stran. Argument, da slovenščina ni primerna za rock, bo poslej še za spoznanje šibkejši.
Skratka, plošča sodi med antologijske izdelke domačega sredinskega pop-rocka in bo trajala dlje od spremljajočih promocijskih potez in morebitnih lestvičnih uspehov. Vsaj na mojem primerku se prah ne bo nabiral.
(Muska)
Janez Golič
