SIDDHARTA
Silikon Delta
(Multimedia, 2002)

Nekaj jim je pač treba priznati; na kup jim je uspelo spraviti vso staro 'alter' gardo, ki se tule, simptomatično, predstavljajo v vlogi remikserjev. Manjkajo pravzaprav le Demolition Group, ki pa se že daljši čas niso pritaknili tovrstnega preoblikovanja zvočnega gradiva. Skratka, postavlja se mi vprašanje, kdo ima od tega sodelovanja več 'koristi'? Glede na to, da Siddharta svoje pesmi snuje predvsem na všečnih melodijah, je ritmična razgradnja s strani domačih priznanih mojstrov dobrodošel izziv vsem. Siddharta lahko dokažejo, da njihove pesmi zdržijo tudi z naslonitvijo na sodobne ritmične variacije, medtem ko remikserji kar tekmujejo, kdo bo original razdelal do tiste meje, ko remiks postane avtorski komad.
Uvodni prispevek Laibacha napoveduje, da bo šlo pri prevzemanju originalov zgolj za oddaljeni navdih, vse je bolj podobno priredbi, ki bi jo, če ne bi poznali Siddhartinega izvirnika, zlahka pripisali kar Laibachu. Hladna, a povzdignjena recitacija, veliko dolguje staremu Laibachu, le v refrenu se jim 'pridruži' Tomi s posnetkom iz originala.
Večina ostalih se obilno igra z elektronsko generiranimi ritmi, kar tekmujejo, kdo bo dodal več. Aldo se v BASTard remiksu počuti doma, Penko si je kot soproducent (za naše razmere) mega uspešnega Nord izboril štiri prispevke, med njimi celo povsem novega komada, ki bo še dodatna vaba za ljubitelje skupine. Zato pa je v Klinik povsem v svoji maniri drvečega industrijskega rocka svojih (nekdanjih?) Coptic Rain. Jani Hace si privošči basovsko ekshibicijo, Iztok Turk gre nazaj v old school elektroniko. Prisotne elektronske eminence so še Random Logic, Umek, BeitThron, in celo Viagra 6, pod tem imenom se je skril Vasja Ocvirk iz Strelnikoff.
Prvi slovenski album remiksov je torej štartal v velikem slogu. Čas je pravi, album bo zavzel vsaj častno mesto, zabeležil bo še relativno dobro prodajo. Žal ga je v enem kosu skoraj nemogoče poslušati, vsaj v domačem poslušalnem okolju ne. Skoraj preveč je nabit, poln ritmičnih ekhibicij, ki služijo le samim sebi. Pesmi izgubljajo svoj značaj, pridobivajo anemično podobo dobe, ki ji vladajo stroji, ne da bi se ji kakorkoli zoperstavili. Čast redkim izjemam. Izziv je sprejet, in v tem ni nič narobe. Sedaj bo najbolje, da se vsak drži tistega, kar najbolje zna, in čuti.
(Rock obrobje)

Janez Golič