SIGUR ROS
Med sud i eyrum vid spilum endalaust
(EMI, 2008)

Že naslovnica napeljuje na malce drugačne Sigur Ros. Štirje vseh civilizacijskih spon osvobojeni nagci tečejo preko cestne bankine v nedoločeno daljavo. Sigur Ros so našli izhod iz slonokoščenega stolpa, v katerem so bili zaprti dobro desetletje. Sestopili so že predlani, ko so v manjših, intimnejših prostorih nastopali akustično, vse skupaj pa je zabeleženo na dokumentarcu Heima ter na dvojni plošči in devedeju Heima-Hvarf. Tu se je že zgodil pomemben prelom, težišče njihove glasbe se je preneslo s teksturnega nasičenja na stran pesmi, obenem je zaznati večji optimizem, tudi v intimnih izpovedih.
Ploščo »Z brnenjem v glavi igramo neskončno« uvedejo nenavadno poskočne, razigrane pesmi. Obredno bobnanje, večglasno, razglašeno petje in neposredni akordi akustične kitare takoj prikličejo Animal Collective. In vse skupaj deluje. Deluje pa lahko le zato, ker se Sigur Ros tako počutijo, ker so to oni. Vse tisto, kar se je v njih nabiralo vsa ta introspektivna leta, je sedaj izbruhnilo na površje kot islandski gejzir. Ne nepomembna je vloga producenta Flooda (U2, Depeche Mode, Nick Cave…), ki je prečistil in oživil njihov zvok, v ospredje postavil marsikaj tistega, kar je bilo prej zamegljeno. Petje je sedaj razvidnejše, a še vedno v visokih legah in večinoma v islandskem jeziku. Kar otežuje spremljanje cikla pesmi, saj se po zgolj po glasbeni plati zdi, da so Sigur Ros, če že ne vnaprej začrtali koncept, pa vsaj pesmi na koncu razvrstili v logični tek. Kaj hitro, po treh, štirih pesmih, s pomenljivo naslovljeno Festival, gladko zdrsnejo nazaj v abstraktno, pesmi izgubijo obliko, a vsaj Sigur Ros jih interpretirajo tako, kot da se jih drugače interpretirati sploh ne da. Bolj so abstraktni, bolj urejeno, določeno učinkujejo. Posledica večine prejšnjih iskanj.
V grobem je album razdeljen na tri dele, ki si sledijo retro-spektivno. V prvi tretjini se predstavijo prerojeni Sigur Ros, takšni, kot še niso bili. Zato pa se v drugi tretjini pokažejo v dokaj značilni luči, najbliže tistemu, kar bi pričakovali na njihovem petem rednem albumu. Iz komaj slišnega eteričnega lebdenja se v nekaj korakih razbohotijo v dinamični skrajnosti, najrazvidneje v Ara Batur ob pomoči simfoničnega orkestra in 70-članskega pevskega zbora. Ne, niti starejši ljubitelji ne bi smeli biti razočarani. Še korak »nazaj« si Sigur Ros privoščijo v sklepnih zapisih plošče, ko se definitivno skrijejo pod lupino, in adijo svet.
Sam koncept, domišljen vnaprej ali post-festum, še ne more določati prepričljivosti plošče v celoti. Sigur Ros prepričajo predvsem z izvedbo, ki je tokrat samozavestna, zračna in še vedno povsem njihova. Boljšega prereza vsega, kar Sigur Ros so, si skoraj ne morem predstavljati. Kaj šele sledi?
(Muska, junij-julij 2008)

Janez Golič