Intervju: SILENCE

Ljubljanski duo Silence je te dni pri nemški gramofonski založbi Chrom objavil drugi album Unlike A Virgin (distribucija NIKA). V primerjavi s prvencem Ma Non Troppo izpred dveh let novi izdelek pomeni še korak naprej v sodobnost elektronskih ritmov, a obenem vzdržuje melodičnost osemdesetih let, še najbližje pionirjem elektro popa Depeche Mode. Ob izdaji nove plošče smo se pogovarjali s pevcem in besedilopiscem Borisom Benkom, ki je ob Primožu Hladniku tudi avtor vseh pesmi na novi plošči.

Kako sta prišla v stik z založbo Chrom in ali sta že od začetka ciljala na tuj trg?
Poskusna doba v Sloveniji je bila zelo kratka. Že takoj na začetku sva vse pesmi pisala v angleščini, tako da doma ni bilo pravega zanimanja. Začela sva pošiljati poskusne posnetke tujim založbam in kmalu se je oglasila založba Chrom. Najprej je želela objaviti le eno pesem na kompilaciji, kjer smo bili zastopani kot predstavniki vzhodnoevropskega elektro popa, a odziv je bil tako dober, da so nama kasneje ponudili izdajo celega albuma.
Kakšna je po tvoje razlika med prvim in drugim albumom, oziroma kaj sta se naučila ob snemanju prvenca in to prenesla na delo na drugem albumu?
Prvi album je bila plošča v klasičnem pomenu besede. Izbrala sva tiste pesmi, ki so nama bile najbolj všeč, tiste, ki so šli tematsko najbolj skupaj. Za drugi album sva izbrala stare poskusne posnetke, ki so bili res še v začetni fazi, na primer, da je pesem imela samo osnovno melodijo, linijo. Potem sva začela razdelovati te teme in skupaj s producentom smo začeli dodajat elemente, ki nam niso prav podobni - dodali smo harmoniko, godala, in zanimalo nas je, kaj bo nastalo. Pravzaprav takrat še nismo vedeli, da bomo iz tega naredili album. Na koncu smo bili zelo zadovoljni z rezultatom in tudi pesmi je bilo dovolj za cel album.
Mislim, da se zelo pozna vpliv producenta, Pera Penka (Coptic Rain, Godgarden, April Nine).
Penka je treba pustit, da dela kar hoče. To naj bo lekcija za vse, ki bodo še sodelovali z njim. Ker, če mu je glasba všeč, se res zavzame in opremi z ritmi celo pesem. V bistvu je kar tretji član skupine, ker je vnesel toliko avtorskega dela, da ga ne morem smatrati le kot producenta.
Na obeh albumih imamo skrito pesem? Ali to postaja stalna praksa ali je bolj slučaj?
Na prvem albumu je bila pesem Number One Single skrita namerno. Za založbo je bilo besedilo sporno, ko rečemo “Fuck You MTV”, kar se ni skladalo z njihovimi ambicijami, in zato sem posnetek skril na koncu plošče, tako da je vmes pet minut tišine. Le najbolj vztrajni pridejo do njega. Potem se nam je to vsem zdel dober štos in tako smo na konec novega albuma dodali malce ponesrečene eksperimente, a še vedno dovolj zanimive, da smo jih objavili.
Je naslov albuma odgovor na Madonno?
Niti ne. Čeprav je Hladnik vedno imel zelo rad Madonno in me mnogokrat mori s kakšnimi njenimi citati iz besedil. Mogoče je bil to svojevrsten odgovor Hladniku.
Ko smo pri Madonni, rekel bi, da ona ni eden glavnih vplivov.
Ne, še zdaleč ne. Absolutno največji vpliv name imajo Depeche Mode, ob njih sem rasel gor, tega se ne morem otresti tudi če bi hotel. To je že v genih, se ne da več ven spraskat. Novejši vpliv je zagotovo Bjork, najboljša stvar v devetdesetih letih. Glede vsega, od ritmike do izbora zvokov, bi rekel, da je ona največji navdih. Tudi vokalno je povsem na svoji ravni.
Kaj pa živi nastopi?
Prave turneje po Sloveniji ni v načrtu, če bo, bo le nekaj posameznih promocijskih nastopov po večjih slovenskih mestih. Obsežnejšo turnejo načrtujemo v Nemčiji, prejela sva že nekaj ponudb, sedaj se odločava o najboljši. Lahko pa rečem, da v Sloveniji obstaja najbolj čudaško občinstvo. Vsi se postavijo nekaj metrov proč od odra in le nemo strmijo. Po koncertu pa pridejo k tebi in trepljajo po rami, češ, ste pa res dobri. Razočaran pa sem bil nad odzivom v Londonu, kjer se obiskovalci osredotočajo na vse drugo, kot na samo glasbo.
Kako predstavljata glasbo v živo, glede na to, da sta le duo?
Ritem imamo vnaprej posnet, ostalo gre v živo. Pomaga nama še tretji član, tako da igramo na sintetizatorje in analogne klaviature, jaz pojem.
Besedila so tvoja.
Zanje je značilno to, da so diametralno nasprotje glasbe. To mi je glavni štos, s tem vznemirim poslušalca. Rad imam kontraste, brez veze se mi zdi, da ti besedilo in glasba govori isto stvar. Kaj ti bo sploh besedilo, če ga tako ali tako kar čutiš skozi glasbo.
(Dnevnik)

MP3 odlomek/excerpt (48", 334Kb)

Janez Golič