SILENCE
Vain, a tribute to a ghost
(Matrix Music/Chrome Records, 2004)

To, kar naj bi bil 'le' poklon mlademu, in prezgodaj preminulemu umetniku Vainu, se je oblikovalo v celostno zaokrožen novi album dua Silence. Očitno sta Boris Benko in Primož Hladnik uglašena na podobno frekvenco. Navdih, ki sta ga povzela po Vainovih ohranjenih delih, je obenem del njunega avtonomnega občutenja in razmišljanja.
Naj le na kratko povzamem, kdo je bil Matej Smolnik – Vain (več na njemu posvečeni spletni strani). Matej je bil edini otrok slovenskega diplomata Bojana Smolnikarja in italijanske učiteljice Anne Mori. Družina se je zaradi očetove službe v jugoslovanski ambasadi v Braziliji preselila prav tja, tako je Matej kmalu tekoče govoril angleško, italijansko, portugalsko in slovensko. Leta 1983, ko je bil Matej star 8 let, so se Smolnikarjevi preselili v Ljubljano. Takrat so se začele težave; najprej zaradi spremembe okolja, kasneje tudi zaradi stalnih prepirom med staršema. Matej se je začel zapirati v svoj svet, začel je risati in pisati, kasneje, leta 1987, pa je v kleti družinske hiše zgradil snemalno-vadbeni studio in se sploh posvetil glasbi.
Kakor je zapisal v svoj dnevnik, je leta 1991 zažgal vse svoje slike in literarna dela, saj jih je spoznal za nepopolna. Ko je začel študirati na visoki šoli za likovno umetnost, so ga sošolci zaradi zadržane narave začeli klicati Duh, sam se je podpisoval Vain. Družbe praktično ni imel, glavna okupacija je bila glasba, in večino pesmi je posvetil svoji skriti ljubezni Barbari Stritar.
Ko sta se starša na potovanju po hrvaškem morju nesrečno utopila, se je Mateju stanje še poslabšalo. Praktično ni šel iz hiše, in septembra 1998 ga je mrtvega v postelji našla teta. Vzrok smrti naj bi bila izredno redka oblika zadušitve v spanju. Za njim je ostalo le nekaj dnevniških zapisov in pesmi na DAT kasetah.
Njegovega 'duha' torej oživljata Silence. Na novem albumu je slišen nagib v razširjene aranžerske možnosti, skladno z vse bolj občutenim, ponotranjenim petjem. Kar se je prej skrivalo za agresijo, je sedaj privrelo na plan, se razkrilo in ohranilo samozavest, če jo ne celo okrepilo. Ostala so temeljna vprašanja o namenu umetnosti in vlogi umetnika, in tu se na več ravneh ponuja priredba skladbe nemških Kraftwerk, Hall Of Mirrors. Kot pionirji elektronske pop glasbe so Kraftwerk pomembno vplivali na Silence, če ne neposredno, pa zagotovo preko Depeche Mode. Besedilo skladbe je kraftwerkovsko natančno in efektno, podobno velja za glasbeni del, saj ritem skladbi daje oddaljeni odmev hoje mladega moža, ki postopa po dvorani ogledal. Silence sta ob pomoči pevke Anne Clark sicer ohranila glavne značilnosti pesmi, a dodala teksture, ki jih že lahko označimo za povsem njune. Konkretni dodatek je dejansko 'njun' odmev, z vzhodnjaškim pridihom in vokaliziranjem na način Nusrata Fateha Alija Khana, ki preide k Milanu Mladenoviću iz EKV. Glasba z bližnjega vzhoda je Silence očitno v krvi, saj se je na plošči znašla tudi priredba uspešnice Pitaju me pitaju Oliverja Mandiča, kontraverznega pop umetnika iz bivše Jugoslavije.
Silence na plošči Vain odstopata od čiste elektronske spremljave. Kar je dobrodošla osvežitev in obenem izziv, saj se tokrat z elektroniko mešajo klasična godala in celo tradicionalno japonsko strunsko glasbilo koto. Morda kontravertzno, a programirani ritmi, kakor jih večinoma uporabljata Silence in naj bi poudarjali 'sodobno' v glasbi, so najglobje zasidrani v določeno obdobje, v čas, v katerem se je Benku in Hladniku 'zgodila glasba'. Ponekod so elektronsko generirani ritmi dodani na silo, ko bi lahko elektronika služila le za teksturo oziroma se prilagodila siceršnjemu razpoloženju določenih pesmi, kar je najbolj očitno v skladbah na sredini plošče. Runalong se, na primer, v akustični različici ponovi na koncu albuma, kar je razumeti kakor samokritično potrditev teze, in logičen iztek plošče.
Še vedno ostanejo kar po vrsti izvrstne pesmi. Naj si bodo večinoma preprostih oblik, Benko vedno zna in zmore iz njih izvleči dopadljivo melodijo in predvsem, neposiljeno čustveno sestavino. Krasno se vklopijo Rožmarinke, njihova godala kar zaplavajo v prostoru in se nežno ovijajo okoli sintetiziranih zvokov. In še ti lahko tvorijo melanholično vzdušje, ko se uspejo iztrgati pretirani agresiji oziroma se oblikujejo v živo-organsko stvar. Takrat Silence ponudijo sodobno in čustveno glasbo za novo tisočletje, nekaj, kar v domačih logih ni najti primerjave.
Ne le zaradi tega dejstva, temveč predvsem zaradi nasploh razgledane in dodelane glasbe, je Vain resen kanditat za domači plošček leta.
(Rock Obrobje, 1.november 2004)

Janez Golič