Intervju: Ana da Silva

foto: Shirely O' Loughlin K SVETILNIKU

Marca 2005 je Ana da Silva pri založbi Chicks On Speed izdala svoj prvi album The Lighthouse. Zatočišče, podporo in razumevanje za svojo ustvarjalnost je dobila pri novi generaciji umetnic, ki goji podoben pristop, kot ga je sama v začetku osemdesetih let. Zame je bila ta novica dovolj močna vzpodbuda, da sem jo poiskala in po elektronskem mediju končno izmenjala z njo nekaj misli o preteklosti, glasbi, ustvarjanju in željah v prihodnosti. Berete lahko najin pogovor z letošnjega marca 2005.

Leta 1976 se je Ana da Silva iz sončne Portugalske preselila v London. Na kolidžu je spoznala Gino Birch, s katero sta kmalu delili navdušenje nad takratno glasbeno sceno. Navdihovala ju je glasba The Slits, Patti Smith, X-Ray Spex, povsem sta jima ustrezala punkovski pristop in drža, tako je Gina kmalu kupila bas, Ana pa kitaro in želja po formiranju benda je bila tu. Čas in okolje sta jima bili več kot naklonjeni. Njun glasbeni stil je bil eksperimentalen že po svojem izvoru, vendarle tako unikaten, drugačen, ritmičen in iskreno senzibilen, da je pritegnil pozornost javnosti. Še posebej, ko se je skupina The Raincoats vsaj za nekaj časa ustalila v zasedbi z Vicky Aspinall, klasično glasbeno izobraženo violinistko in Palmolive, bivšo bobnarko iz benda The Slits. Njihovo glasbo in ustvarjanje je podpirala tedaj nova londonska neodvisna založba Rough Trade, ki je leta 1979 izdala prvi singel Fairytale in the Supermarket. Kritiki so bili navdušeni. Glasbeno znanje so The Raincoats izpopolnjujevale kar na odru, veliko pozornosti pa namenile besedilom oziroma sporočilom. Pomembno vlogo (prijateljsko, podporno in organizacijsko) v skupini je imela menedžerka Shirely O' Loughlin, tudi odlična fotografinja, ki sodeluje z Ano da Silva še danes, ob njeni samostojni karieri.
Rokovska lirika pridobi z besedili Ane da Silva nove tematike, nov pesniški izraz, izpostavljene so »ženske perspektive«, odlična je priredba Lole benda Kinks (s prvega albuma The Raincoats), kjer so še bolj premešale že tako obrnjene spolne vloge. Nenasilna komunikacija, jasno izražena stališča v zvezi s položajem žensk v družbi, izražanje občutkov ugodja na ženski način je pomenil prepotrebno osvežitev rokovske scene. Ostrino in avtentičnost glasbenega izraza je čutiti v naslednjih treh albumih, ki lahko vedno znova navdihujejo tiste, ki iščejo v glasbi nekaj več, čustva, ideje, mnenja. V tem se gotovo razlikujejo od tipičnih punkovskih bendov tistega časa, da ne omenjam posebej njihovega imidža, ki bi bolj sodil v današnji čas, kot v orto punkovsko obdobje.
Leta 1984 so The Raincoats razpadle. Glasbeno sta se razhajali predvsem vodilni v skupini; Gina Birch je nadaljevala po svoje v pop vodah, Ana da Silva pa se je posvetila slikarstvu in našla zaposlitev v nekem londonskem antikvariatu. Tam jo je nekega dne poiskal Kurt Cobain in jo kot velik fan The Raincoats vzpodbudil k nadaljnjemu glasbenemu delovanju. Tako so predvsem po zaslugi frontmena Nirvane in deloma s podporo benda Sonic Youth podpisale za založbo Geffen, ki je ponatisnila njihove zgodnje albume in obenem leta 1996 omogočila snemanje in izid novega albuma Looking in the Shadows. In tako so šele desetletje po nastanku The Raincoats v resnici žele sadove svojega glasbenega ustvarjanja. Še posebej Ana da Silva je vedno menila, da njihova glasba v svojem času ni dosegla toliko pozornosti, kot bi si jo zaslužila. Kar se tiče ženske podpornosti v bendu in nasploh, se mi zdi pomembna in pogumna izjava Gine Birch, ki potrjuje, da smo bile feministke, v bistvu sva z Ano delali to, kar sva v resnici imeli radi in kar sva hoteli delati: to je v tem gibanju, ki je omogočalo ljudem da so lahko to, kar so, najpomembnejše (citat iz knjige Amy Raphael: Never mind the Bollocks).

Občutek imam, da je kar nekaj podobnosti med začetkom glasbenega udejstvovanja pri skupini The Raincoats in tvojim današnjim samostojnim delom. V mislim imam predvsem načelo »naredi sam«, t.i. DIY etiko, ne glede na to, da je razlika med biti v bendu ali nastopati samostojno. Kako bi razčlenila tvoj način dela, pristop do kantavtorstva, aranžiranja, produciranja glasbe?
Z glasbo se ukvarjam preprosto zato, ker imam to rada. Metode in vzroki, zakaj in kako so stvari narejene, pa vidim v nekem organskem procesu, odvisno od okoliščin. Pri The Raincoats sem najprej napisala besedilo in osnovala osnovno glasbeno idejo za pesem, melodijo za vokal in moj kitarski del. To sem predstavila bendu in skupaj smo nato razvile komad. Danes uporabljam mali digitalni sekvencer, ki ima obilico zvokov in možnost neskončnega aranžiranja zapisov melodij in ritmov, ki oblikujejo pesem. Tako, da zdaj razmišljam o vseh teh delih, o vseh posameznih tonih in najmanjših podrobnostih komada. Postopoma, po majhnih korakih se pesem razvija in raste. Zanimivo, da je v bendu pesem po začetni glavni ideji, običajno hitro prerasla v neko celoto. Šlo je za vznemirljiv in dinamičen proces. Vse to poteka zdaj počasneje, toda prisoten je ta napet trenutek, ko se odločam in sestavljam celoto. Podrobnosti izbiram vse dotlej, dokler ne mislim, da je dobro zaključiti. Ta način dela mi omogoča veliko možnosti in je zame resnično pravi izziv, zanimiv in hvaležen. Razlika med nekoč in danes je tudi v načinu snemanja. Z bendom smo snemale v studiu, danes posnamem stvari doma. To je ena izmed čudovitih prednosti današnje tehnologije, saj lahko neodvisno in z veliko manj denarja delaš svoje stvari.
foto: Shirely O' Loughlin Ali boš sama promovirala album? Slišala sem že za tvoje uspešne nastope v Londonu marca letos.
Seveda igram v živo, v zadnjih treh tednih sem imela v Londonu kar nekaj nastopov. V klubu Spitz sem igrala v okviru mesečnih nastopov imenovanih Wired Women, ki jih ureja in vodi Anat Ben David iz Chicks on Speed. To je v bistvu platforma za ženske, ki igrajo v glavnem elektronsko glasbo. S skupino Le Tigre sem igrala v londonski dvorani The Forum. V načrtu imam še več koncertov, kjer bom nastopala samostojno z majhno klaviaturo in na nekaj pesmih se spremljam s kitaro, seveda tudi pojem. Nekoliko strašljivo je biti sama na odru, zato kar precej vadim…
Kaj te danes navdihuje? Kaj poslušaš, ali spremljaš zadnje glasbene izdaje, kdo so tvoji večni favoriti (knjige, glasba, filmi…)?
Vse, kar se izraža v mojem delu, je v bistvu sad mojih osebnih izkušenj. V glasbi me zanima veliko stvari in težko sestavim spisek, ne da bi pri tem pozabila nekoga resnično pomembnega. Posebej pomembni kot glasbeniki in tekstopisci so bili zame The Beatles, Bob Dylan in Patti Smith. Rada sem imela Television, Talking Heads in energijo britanskega punka. Zdaj poslušam Chicks On Speed, Boom Bip, Mari Calix, Solex, To Rococo Rot in še in še… Navdihujejo me filmi kot The Spirit of the Beehive, slikanje Jean M. Basquiata in morje, oblaki in letni časi.
Kako bi na kratko opisala svojo glasbeno pot? Kateri je bil tisti odločujoč trenutek, ki te je potegnil v glasbene vode? In kaj te motivira za nadaljne delo danes?
Zdi se mi, da sem lahko srečna s to svojo kariero. Že od malih nog sem imela zelo rada glasbo in prav to, da počenjam stvari, ki jih imam rada in na način, ki ga imam rada, je zame pravi blagoslov. Upam, da bom lahko še dolgo nadalje razvijala ta medij. Moji najpomembnejši trenutki so bili, ko sem držala rokah prvi single The Raincoats, pa potem, ko je izšel prvi album »The Raincoats« in nenazadnje, ko je album 'The Lighthouse' postal resničnost. Za nadaljnje delo me motivirata že občutek in dejstvo, da sem živa.
Londonska neodvisna založba Rough Trade Records je veliko pripomogla, da so The Raincoats prodrle. Ali bi lahko primerjala vzdušje in položaj daljnega leta 1978 in to, kar se dogaja leta 2005? Ali se je spremenil način sprejemanja in dojemanja glasbe? Ali skupine kot Chicks On Speed ali Le Tigre predstavljajo podobne ideje kot zgodnje The Raincoats?
Geoff Travis iz Rough Trade-a je imel vedno to idejo, da izpostavi in pripelje na čelo ženske. Preden sem začela pri The Raincoats, me je prosil, če bi delala v Rough trade-ovi trgovini (s ploščami v Londonu op.a.), ker je bil preprosto prepričan, da je za fante, ki obiskujejo trgovino, pomemben ta stik, ta interakcija z žensko. Tako je v tej trgovini s ploščami vedno delalo veliko žensk, vključno s Shirley O'Loughlin, ki je potem delala neposredno z The Raincoats in nadaljuje še danes z mano. Veliko stvari se je spremenilo od leta 1978! Še vedno je težko izdati svoje stvari, toda danes lahko vsaj s pomočjo tehnologije in DIY metode dosežeš veliko. Čeprav je težje prodajati plošče, je po drugi strani lažje distribuirati glasbo po medmrežju ali narediti lasten CD in umetniško oblikovati ovitek na računalniku.
Kar se tiče Chicks On Speed in Le Tigre, mislim da delajo punce povsem različne stvari, neodvisno ene od drugih. Chicks On Speed, so se podobno kot Gina in jaz, našle na umetniški šoli in to je pomembna točka; njihovo delo lahko sprejemamo in gledamo kot performance, delajo na različnih projektih, izdajajo knjige, delajo gledališke komade in modo. Glasbena založba in produciranje glasbe tako nista osnovni dejavnosti. V osemdesetih letih smo sanjali o takem načinu delovanja, Gina je takrat, na primer, ravno delala z Red Krayolo. In kakor smo lahko me bile navdih ženskam, so one danes novim generacijam. Ko sem zadnjič igrala skupaj z Le Tigre, je bilo občinstvo resnično odprto do moje glasbe in doživela sem prisrčen in topel sprejem. To me je ganilo.
Raincoats, 1977 Znano je, da je v devetdesetih letih Kurt Cobain ponovno »odkril« skupino The Raincoats širši glasbeni javnosti. Skupina se je ponovno sešla, lahko torej sklepamo, da je Cobain neposredno odgovoren za vrnitev skupine na glasbeno sceno?
Nedvomno je pripomogel, da so zadeve stekle hitreje in boljše. Prav po njegovi zaslugi nas je založba Geffen zaprosila, da posnamemo nov album Looking in the Shadows, ki ga imam resnično rada. V nasprotnem primeru bi ponovno izdali kvečjemu stare plošč in to bi bilo vse.
Si še vedno v stikih z ostalimi puncami iz skupine The Raincoats in ali obstaja možnost, da bi se ponovno zbrale na odru?
Da, še vedno se slišim z ostalimi, še posebej z Gino, s katero sva res dobri prijateljici. Skupaj bomo zaigrale, ko se bo za to pokazala prava priložnost. Z Gino sva igrali skupaj lanskega novembra, kot skupina The Raincoats pa smo nastopile na Meltdownu 2001, ki ga je takrat organiziral Robert Wyatt. Zadnji skupni nastop je bil novembra 2003 v Berlinu. Skupaj s Chicks On Speed smo igrale v Volksbuehnu in šlo je za enega najbolj sproščenih nastopov, ki smo ga kdajkoli imele. Posebno doživetje.
The Raincoats so bile ena izmed prvih vseženskih rokovskih skupin (z žensko menadžerko). Ali je vaša glasba vzpodbudila dekleta, da lažje pristopijo k rokovski glasbi? Kakšni so bili tvoji občutki na odru? Spol pomaga ali…? Kakšno mnenje imaš o vlogi ženskih bendov danes?
Da, mislim, da smo opogumile marsikatero punco, da je začela delati svoje stvari, svojo glasbo. S Shirley še vedno delava na mojih solo projektih. Vedno uživam, ko igram v živo. Ponavadi nas je publika prišla poslušat, ker nas je želela spoznati, nas ali tistega, ki je z nami igral določen večer, vse skupaj je nekaj povezovalo. Tako, da smo ponavadi čutile veliko odgovornost in dejstvo, da smo bile ženske, se je običajno odražalo pozitivno. Mislim, da je vloga ženskih bendov vedno ista: da navdihujejo, vznemirjajo, da ob njih občutiš stvari, da ob njih razmišljaš. In če povem osebno, ko sem prvič videla Patti Smith v živo leta 1976 v Roundhouseu v Londonu, je tisti trenutek spremenil moje življenje (in številna druga…).
Tvojo prvo samostojno ploščo The Lighthouse je izdala založba Chicks On Speed Records. Kako si navezala stike in ali v njihovem početju mogoče zaslediš kontinuiteto etike delovanja založbe Rough Trade?
Svoje pesmi sem poslala Paulu Smithu iz Blast First. Prosila sem ga za nasvet in on me je predstavil založbi Chicks On Speed Records. Tam delajo resnično zanimivi ljudje, ki izdajajo glasbo, v katero verjamejo in zelo sem jim hvaležna, ker so me sprejeli medse. K založbi vedno pripeljejo različne umetnike in rada imam ta element različnosti in nepredvidljivosti. V tem smislu mogoče res spominja na znano etiko Rough Trade.
The Lighthouse Zakaj Lighthouse in kaj predstavlja?
The Lighthouse je potovanje in povabljeni so vsi, da poiščejo svoje lastne trenutke, prostore, spomine, upanja.
Na albumu je tudi priredba Jobimove pesmi Modihna. Ali si pesem uvrstila na album zato, ker se vklaplja v siceršnje razpoloženje albuma ali je to zaradi naklonjenosti avtorju?
Stuarta Moxhama (Young Marble Giant) so prosili, da posname eno Jobimovo skladbo za tribute album. Ker sem Portugalka in ker sva prijatelja, me je prosil, naj jaz izberem pesem in jo odpojem, medtem, ko jo je on zaigral. Izvedba mi je všeč in sem se odločila, da jo uvrstim tudi na svoj album.
So pesmi na albumu The Lighthouse napisane posebej za ta, samostojni projekt, ali so bile prvotno mišljene za morebitno naslednjo ploščo The Raincoats?
Prvotna zamisel bi se skladala z The Raincoats, ampak zaradi delovnega procesa in zaradi uporabe instrumentov, bi pesmi bi zvenele povsem drugače.
Kakšni so tvoji načrti? Še kakšna sodelovanja, morebiti ponovno združitev The Raincoats?
Pišem pesmi, a še ne vem, kako in s kom naj bi jih posnela. Mogoče res poskusim nekaj povsem drugačnega…Kar se tiče The Raincoats, nimamo konkretnih načrtov, vsaj ne v smislu koncertov. Čeprav pripravljamo en projekt – Gina ureja posnetke za DVD o skupini, za katerega upam, da bo izšel enkrat v bližnji prihodnosti. Čeprav, če se pokaže dobra priložnost za koncert, podoben tistemu posebnemu dogodku v Berlinu skupaj s Chicks On Speed, bomo to tudi izvedle.
Upam, da se nekega dne, tako ali drugače, vidimo v Sloveniji?
Tudi jaz!!!

Diskografija:
The Raincoats:
The Raincoats (Rough Trade, 1979)
Odyshape (Rough Trade, 1981)
Moving (Rough Trade, 1984)
Looking In The Shadows (DGC, 1996)
Ana da Silva
The Lighthouse (Chicks On Speed, 2005)
(Muska, maj 2005)

Varja Velikonja