Portret: SIOUXSIE SIOUX

Plošča mi je bila všeč že na »prvi» posluh, upam si celo trditi, da gre za eno njenih najmočnejših in avtorsko najbolj izrazitih plošč sploh. Vzrokov za izredno močan avtorski naboj je več; v ospredju je seveda še vedno nezgrešljiv in neposnemljiv vokal, pa način interpretacije; potem je tu v skladbah nanizana retrospektiva njenega življenja, brez kančka nostalgije in z energičnim in samozavestnim pogledom naprej. Skladbici Into a Swan in Here Comes That Day nas vpeljeta v nove glasbene dimenzije, čeprav je Sea of Tranquility tista pesem, ki je sprožila ves kreativni proces nastajanja albuma. Začela sem jo pisati kot znanstveno-fantastični morilski čudež, brez glasbe. Toda, ko sem enkrat dobila njen zvok, se je ustvarjanje plošče naenkrat zdelo mogoče. Močan avtobiografski naboj v liriki pa razloži v intervjujih, ki so spremljali izzid albuma takole: Pesmi so osebne, toda gre bolj za odnos, ki ga imam do sebe, kot za tistega, ki ga vidijo drugi. Izpostavljam vprašanja, ki segajo daleč v moje otroštvo in so iz mene naredile to, kar sem danes. Veliko vsebin izhaja iz dejstva, da sem zgodaj izgubila enega od staršev (očeta), tudu sicer je veliko stvari o mojih starših bilo skrivnostnih.
Zadnjih petnajst let je Siouxsie preživela v Franciji, v Toulouseu, toda osebne, čisto življenjske situacije so jo prisilile, da je svoj smisel in način ustvarjanja ponovno našla v glasbi. Razšla se je s svojim dolgoletnim življenjskim partnerjem in glasbenim sodelavcem Budgiejem, se preselila nazaj v London in z novimi glasbeniki posnela odličen album.
Siouxsie se je rodila kot Susan Janet Ballion (27.5.1957) v Chislehurstu, v okrožju Kent, znana je bila kot kraljica Bromleyskega kontingenta, bila je vodja skupine mladcev, ki so spremljali Sex Pistolse s koncerta na koncert. »Sovražila sem ulico, kjer smo živeli, z vseh strani omejeni z srednjim razredom, zdela se mi je še bolj puritanska od samega srednjega razreda. Moja sestra je bila Go-Go plesalka, in pogosto sem jo lahko spremljala na njenih zmenkih na Trafalgarju, kjer je bilo polno luči, razsvetljeno, povsem nerealno«.
Susan lahko vidimo tudi na posnetkih tistega famoznega televizijskega intervjuja , ki so ga imeli Sex Pistolsi za britansko oddajo TV Today, ko je Steve Jones voditelja Billa Grundyja imenoval »umazani jebač«. Gledalci so seveda slišali samo Jonesov izpad, niso pa vedeli, da ga je sprovociral sam Grundy, ki se je nesramno obregnil ob Susan (Siouxsie) in njen izgled.
Sex Pistolsi so bili tudi povod in vzpodbuda za njen vstop v glasbene vode. Njihov vpliv je bil tolikšen, da se je družba treh mladih brez kakršnegakoli glasbenega predznanja odločila za glasbo. Septembra leta 1976 je Siouxsie nastopila na londonskem punk rokovskem festivalu, za bobni pa ni sedel nihče drug kot Sid Vicious. Zraven sta bila še Steve Severin in Mark Pirroni. Njihov prvi nastop v javnosti ni dvignil prahu, še več, večina prisotnih je menila, da je šlo za »obupno slab» nastop. Toda že čez dve leti se je slika povsem obrnila. Njihov prvi singel Hong Kong Garden je proti pričakovanjem postal britanski hit leta 1978 in je prišel celo na Top Ten. Bend s pevko se je nenadoma znašel v soju žarometov. In čeprav lirika v zgodnjem obdobju ni bila eksplicitno politična, so se nastopajoči počutili dovolj svobodno, da so lahko izražali svoje poglede na družbeno-socialno okolje. Nisem hotela verjeti, da je sploh kaj posebnega v tem, da sem dekle, toda vseeno mi razne oblike diskriminacije niso bile prizanešene, je izjavila v nekem intervjuju, ki se je dotikal seksizma v tem zgodnjem obdobju delovanja. Že same besede, kot stara devica za tisto, ki ni poročena, so za ženske so grozljive, medtem, ko za moškega rečemo samec, in zveni veliko bolj brezskrbno. Album The Scream (1978) vsebuje nekaj najbolj netekoče, poltene rokovske godbe, Metal Postcard fetišira nečloveško popolnost kovine, ki bo po Siouxsieno »prevladovala v njeni master shemi«. Nova geometrijska postavitev je bila dosežena znotraj in proti ortodoksnemu kitara/bas/bobni formatu, zapiše Simon Reynolds v svoji knjigi Rip It Up and Start Again. Siouxsie je hotela podoben kitarski zvok, nekakšen miks med the zvokom Velvet Underground in razvpito sceno pod tušem iz filma Psiho, je razložil Steve Severin. Skupaj s somišljeniki tistega časa, skupino the Wire, so bili tudi The Banshees veliki fani tako imenovanega »flange« efekta; posebnega trika, ki podvoji glasbeni signal in potem prestavi kitarsko »senco« izven faze z glavnim signalom. V pesmi Jigsaw Feeling Severin raziskuje senzacije telesne odtujenosti: podobe zlomljenih organov in udov, pesem po občutju spominja na histeričnost v nekaterih delih Lydie Lunch. Siouxsie oscilira med »popolnim« in »razdvojenim« občutkom. Pesem Suburban Relapse je temen in dovtipen portret gospodinje, ki doživi živčni zlom (Whilst finishing a chore/I asked myself »What for?«/Then something snapped). V intervjuju iz leta 1989 je Simonu Reynoldsu povedala: Ko gledaš vse te domove, vse te urejene vrtove, pomisliš, kako se mora vsem tem ženskam dobesedno zmešati znotraj teh urejenih vrtov vrtnic. Nekaj je na teh zastrupljenih emocijah znotraj predmestij.
In prav Siouxsie in Severin sta oba poznala predmestje do obisti, saj izhajata iz Chislehursta, spoznala pa sta se na drugem koncu Londona, leta 1974 na koncertu Roxy Music. Oba sta bila čista glamovska fana, ki nista imela ničesar skupnega s principom DIY (naredi sam) egalitarizma. The Banshees so nasprotno zavestno ohranjali enigmatično distanco tako na odru kot v zaodrju; nikakršnega »bratenja » s fani v stilu The Clash, ni bilo pri njih.
Podoben občutek odtujenosti je ustvarila tudi kasneje v pesmih Christine in Eve White/Eve Black, kjer dramatizira shizofreničen boj. Regal Zone (Join Hands, l.1979) je poslednja ledena izjava: Siouxsie stoji »sama v regal Zone«, vzburjena in sramežljiva, njena razgaljena podoba, vokal in zapovedujoč nastop v stilu: Glej, ne tikaj. Siouxsie ne želi biti iz mesa in krvi, želi biti iz kovine in leda, neprebojna, neranljiva. Siouxsie je bila nedvomno prva, ki jo je potegnilo v glam rokovsko androginost. V intervjuju za Blitz (1985) je izjavila: Pri petnajstih ali šestnajstih letih sem nosila zelo nenavadne pričeske, povsem samosvoje, neprivlačne, kratke, grde in strašljive do nasprotnega spola. Zdi se mi, da sem od nekdaj točno vedela, kako želim živeti… Vse sem hotela delati po svoje, bila sem pravi fašist. Čeprav se je vedno distancirala od zgodnega flirtanja s fašizmon, pa je nadaljevala s predstavljanjem močnih arhetipskih ženskih vlog, čarovnic, dominatork, vladaric. V pesmi Arabian Knights (Juju, 1981) je nadgradila Grace Slickovo držo nepopustljivega matriarhata, ki obsoja človekove slabe poti, ostro kritizira islamsko suženjstvo žensk zakritih z rutami, kjer so ženske nasploh zreducirane na vlogo »strojev za rojevanje.«
Siouxsina estetika je podobno kot pri futuristih fetiširala toge, odločne obrise in prelome; v Desert Kisses (Kaleidoscope, 1980), je celo napisala pesem o popolnem strahu pred vodo, kjer jo prsti velike plime držijo v »smrtnem krču«. »Happy House« iz Kaleidoscopa, prinaša vznemirljivo paralelo med »domom, zlatim domom« in zavetiščem. Oboje je v bistvu shramba divjosti, prostori, kjer so shranjene in kjer gnijejo še tako nemogoče želje. Pesem predstavlja sceno domače puščobnosti, kjer je tišina vsiljena. Siouxsie zvito predlaga, da je »doma« vendarle prostor za tistega, ki je pripravljen reči: »Vzamem«. Ali povedano drugače, obljubo pri poroki izenačuje s tem, da te označijo za norčka.
Sčasoma je v karieri razvila tudi bolj »ženske« pristope in podobe moči. Nekako v istem času in zanesljivo ne po naključju, je v njeno liriko pricurljala vlažnost. V Kiss in the Dreamhouse (1982) se Ledena Kraljica topi: protofašistična strogost se zmehča v razkošni, koprneči dekadenci. Začenši s naslovnico, ki je bila močno pod Klimtovim vplivom, do prevladujočega neo-psihadeličnega zvoka, je album v celoti bohotno senzualen, blaženo pregrešen, vplivi pa so esencialno angleški; The Beatles, Syd Barrett, Traffic. V Green Fingers si Siouxsie tako celo domišlja neposredno bližino žensk do narave kot magičnega vira moči in neranljivosti. She's A Carnival ponuja manj zloveščo vizijo telesne fragmentacije, ki jo je nekoč obsedala. Nasprotno, v njem proslavlja benigno kaotično polifonijo nemirnih, razbrzdanih želja in glamuroznih glasov. Z Dreamhouse, njihovim najbolj raznovrstnim in doživljajskim albumom doslej, so glasno opozorili, da so končno prerasli tudi t.i. gotsko avdienco, ki so jo pomagali ustvariti. Že naslednje leto so s priredbo skladbe Beatlov Dear Prudence doživeli dober sprejem v javnosti, leto 1983 pa so zaključili z dvojnim živim albumom Nocturne, ki so ga posneli v dvorani Albert Hall.
Tudi na naslednjem albumu Hyaena (1984) se Siouxsino zanimanje za točno določeno »družbeno igranje vlog« (ženske morajo biti močne, moški pa šibki, kot nemočni »melting man« v Melt) nadaljuje. Siouxsie je bila več kot presenečena nad dejstvom, da je pri morskem konjičku moški tisti, ki rojeva. In iskreno ji je bila všeč ideja o ženskah, ki bi bile razbremenjene bremena plodnosti. Podobno kot zgodnje izjave Patti Smith (iz obdobja 1975), je tudi Siouxsie pogosto kombinirala žensko odločnost z brezbrižnim odnosom do ženske biologije. Nosečnost je parazitska nadloga, izguba neodvisnosti in nenazadnje, poenotenje z požrešnim Drugim. »Pojej me, nahrani me« (v skladbi We Hunger z albuma Hyaena, 1984).
V najbolj vitalnem, vidnem in vplivnem obdobju njene kariere, to je od poznih sedemdesetih do zgodnjih osemdesetih let, ko se njene pesmi pojavljajo tudi na lestvicah priljubljenih, je njena podoba prehajala od podobe vladarice, vampirke do kraljice Noči čarovnic. Navdihovala je generacije britanskih deklet, ki so sprejele njen gotski izgled (obleke, kleopatrin stil obrobljanja oči, stroge pričeske, črna barva las, make upa in kot kontrast smrtna bledica obraza). Na nek način lahko zapišemo, da je bila ženski Bowie. Njeno kariero zaokrožuje plejada neskončnih uspešnih kostumov, kostumografskih sprememb in seksualnih osebnosti (nenazadnje je kot zdolgočasena najstnica na obrobju Londona preganjala dolgčas z »Bowiejemi londonskimi dečki«, stilsko obsedenimi, seksualno dvoumnimi mladeniči). Od vseh punksov je prav Siouxsie tista, ki največ dolguje glam roku (priredili so tudi 20th Century Boy benda T.Rex) in skupaj s podobno bowievsko obsedenimi Bauhaus (ki so naredili njegovo priredbo Ziggy Stardusta), so najbolj navdihovali gotsko obdobje, nekakšen post-punkovski čas, kjer sta politiko zamenjali magija in mistika.
V vseh obdobjih ustvarjanja je v ospredju njen avtentičen način izražanja ženskosti, nikoli dokočnana zbirka podob, vedno bolj popolna garderoba mask in poz, ki jih prevzema. Ta »oblačilni« pristop skrbno in temeljito prevetri zgodovino in mitologijo teh začasnh identitetet, ki naj ženskam služijo tudi kot orožje, ki ga lahko uspešno in subverzivno naperimo v družbo, ki te stereotipe proizvaja. Kritike te strategije, predvsem neavtentičnost in maškarada, letijo večinoma na nerazumevanje določenih strategij. Tu mislim predvsem na površno, nedomiselno podajanje rokovske kritike in širino duha, ki je v njej marsikdaj šovinistično zapisana. Kajti večino Siouxsienih predstav lahko še dandanes povsem preprosto razložimo s tistim pravim, to je, da živiš življenje kot nenehni performans.
Na Superstition (1991) je Siouxsie sklenila pot, ki jo je začela kot vampirska ženska in prešla v obdobje, ko je bila »Gotska« boginja, do obdobja v Kiss Them For Me. V knjigi The Sex Revolts Simon Reynolds in Joy Press vzporejata obdobje Warholove Factory z zgodnjim punkovskim obdobjem v Angliji; z veliko drag queens in spolno mešanih vlog, masovnim uživanjem amfetaminov, ki so seksualno željo nadomestile z narcističnim razkazovanjem. Siouxsie je bila nekakšna punkovska Nico, ki je prešla od Velvet Underground in pop arta do glam rokovske dekadence, seksualne ambivalence, fašističnega flirtanja pa vse do punkovskega terorizma. V kontekstu časa lahko tudi tolmačimo punkovsko fascinacijo nad nekaterimi demonskimi simboli, tudi svastiko npr. Vedno je bila to bolj proti starševska zadeva, (Siouxsie Sioux v Sex Revolts) . Upor je za Siouxsie in njene punkice pomenil stil+oblačenje+frizure+seks. Siouxsie je razširila punkovsko obliko tako, da se je posluževala fancy inventivne oblačilne tehnike in parade fantastičnih osebnosti; mistično je uporabljala kot obliko terorizma. Druženje skupine Siouxie and the Bashees se je sicer sklenilo v letu 1995, ne pa povsem končalo. Predvsem Siouxsie je v naslednjih letih snemala z različnimi glasbeniki in umetniki, med drugim je snemala z Morrisseyem in z Markom Almondom, leta 2002 pa so se Siouxsie, Steve Severin in Budgie zbrali za kratko turnejo pod naslovom Seven Year Itch, ki se je končala leta 2003 s posnetim živim albumom in DVD. Njihov singel iz leta 1978 Hong Kong Garden pa je med drugim uporabila v svojem filmu Marie Antoinette tudi režiserka Sofija Coppola. Tudi sicer se glasbeniki radi »sposojajo« glasbene vplive iz zapuščine benda Siouxsie and the Banshees, naj omenim le Trickyjev cover njihove skladbe Tattoo, Massive Attack so priredili in posemplali njihov komad Metal Postcard na svoji skladbi Superpredators, LCD Soundsystem so naredili priredbo komada Slowdive za kompilacijo iz leta 2006, med večjimi fanicami je tudi pevka skupine Garbage Shirley Manson.
Leta 2004 se je Siouxsie vrnila v London in kar trikrat zapored nastopila v slovitem l00 Clubu, kjer se je pred desetletji praktično vse začelo. Klub se mi je zdel še manjši kot takrat, ko nas je prvič poslušalo vsega sedem ljudi, je povedala v intervjuju, ki je dodan na DVD Siouxsie Dreamshow, zabeleženim in posnetim nastopom iz leta 2004. Naravnost veličasten je njen povratek na veliki oder londonske Royal Festival Hall, kjer nastopa skupaj s skupino simfoničnih glasbenikov iz Millennia Ensemblea, na bobnih jo še spremlja Budgie, poleg pa je tudi impresivi, hipnotični japonski tolkalec Leonard Eto, katerega velika oboževalca sta oba, tako Siuxsie kot Budgie. Gledam in ocenjujem posnetke s koncerta in mi je žal, da nisem tam. Seveda. Siouxsie žarči namreč takšno svežino, obvladuje koncertni oder, normalno komuncira z občinstvom (beri, ne trosi puhlic, ne koketira, je taka kot je, čisto in preprosto.) Je velika dama s še vedno močnim punkovskim nabojem, čeprav se bere morda kontradiktorno, toda zunanja glamour obleka je le lupina, ki skriva v sebi močan in globok nekonvencionalen umetniški nastop. Tudi, ko v živo grobo okrca organizatorja koncerta, ki ji na oder spušča slapove hladnega zraka iz klima naprav, pa do njenih oderskih vragolij, mešanice njenega teatrskega nastopa in čisto vsakdanje, osebne drže, vse do najstrastnejših poz na tleh, recimo. Sanje so se uresničile. Nastopamo skupaj z odlično skupino glasbenikov in Etom, lahko izvajamo pesmi iz našega repertoarja, vse od the Banshees, pa do Creatures, materiala je resnično veliko. Delam to,kar hočem in tudi koncertni nastop oblikujem tako, da vanj vpletam skladbe, ki niso razvpite. Igram recimo stvari, ki jih v karieri v živo nismo nikoli izvedli. Všeč mi je, da lahko ljudi tako presenetim, je povedala v interjuju, ki je priložen DVD.
Tudi zato sem nestrpno in z zanimanjem čakala njene naslednje glasbene poteze. In splačalo se je. Novi album Mantaray ( W14, 2007) prinaša deset povsem svežih, popolnih pop skladbic, kjer lahko v besedilih zasledimo marsikateri mentalni zasuk v Siouxsinem življenju. Le preletite liriko v pesmi Loveless, kjer ji izbojevane življenjske bitke dajejo moč, v drugi Sea of Tranqulity se vrača k svoji večni temi, vodi, ki tokrat odplavlja v morje miru, ali pa v prav po franz ferdinandsko poskočni About to Happen vzpodbuja, čuti in doživlja prelomnice vsakdana, ki jih je potrebno energično preskočiti, se znova pobrati in oditi. Že v naslednjem, prav bondovsko obarvani skladbici Here Comes That Day napeljuje na trenutke, ko je potrebno sneti maske in zasijati točno takšen, kot si v resnici.
Prepričana sem, da Susan Janet ni imela nikoli težav pri espresivnemu izražanju same sebe. V vseh obdobjih svoje umetniške kariere ostaja odkrito odprta, poštena in navdihujoča umetnica popularne glasbe sodobne dobe. Ena največjih definitivno. (Muska, april-maj 2008)

Varja Velikonja