SKADEDYR
Musikk!
MOSKUS
Mirakler
(Hubro, 2018)

Več razlogov je za združitev zapisov dveh albumov na enem mestu. Najprej, vsi trije člani norveških Moskus so obenem člani širšega ansambla Skadedyr. Pri obeh zasedbah je nosilec poglavitnih idej bobnar Hans Hulbakmo, on prispeva bolj zaokrožene skladbe, med te so posejane skupinske improvizacije. Obenem sta oba albuma izšla skorajda sočasno (vsaj za mednarodni trg) in se tako primerjava ponuja kar sama.
Če se vrnemo za nekaj albumov nazaj, se soočimo z neobičajno razvojno linijo obeh zasedb. Skadedyr so začeli kot zelo ohlapen kolektiv, ki je pravzaprav snoval kolaž glasbenih pristopov, črpali in premlevali so vse od zgodnjega rock'n'rolla so zlomljenih hiphopovskih ritmov. Na drugi strani so se Moskus držali, vsaj okvirno, tradicionalnega jazza, šele na tretjem, prejšnjem albumu Ulv Ulv so prešli v svobodnejše oblike. Zdi se, da so se šele na aktualnih albumih obe zasedbi nekako „našli“, zakoličili okvir, v katerem se svobodno gibljejo.
Oba albuma se odpreta z improviziranim muzakom, ki ju je zasnovala klaviaturistka Anja Laudal, a ji nekako spodleti. V pozitivnem pomenu. „Všečni“ (vsaj relativno) postanejo Moskus z naslednjim zapisom Irsk Setter, kjer prevladuje po ljudsko navdahnjena melodija, ki jo potem spretno nadgradijo v pravi hit albuma. Podobno nas tudi Skadedyr počasi pripeljejo do „dopadljivih“ skladb, ki jih je napisal Hans Hulbakmo. Predvsem v Kallet vsi blestijo z igrivostjo, tudi drznostjo, marsikdo drug bi iz te zasnove izpeljal bolj predvidljivo skladbo. Skadedyr pa, kot da jim je malo mar za pričakovanja poslušalcev, jo uberejo po svoje, izskočijo tam, kjer bi človek najmanj pričakoval. Oboji mestoma pokažejo, da znajo, so izvrstni glasbeniki, ki tega ne kažejo skozi ekshibicionizem, ampak se prepuščajo notranjemu impulzu. Obenem so opustili nekatere postopke, ki so bili v preteklosti morda izpeljani na silo, le kot nepotreben dokaz njihove odprtosti.
Prostor, ki si so ga zakoličili, je še vedno odprt, poln možnosti predvsem žive interakcije. Pomaga stalno igranje v drugih zasedbah, vsak član Moskus igra vzporedno še vsaj v petih, če ne desetih zasedbah. Zato suvereno izpeljejo vse, kar si zamislijo. In če že Hans in Anja zavijeta po svoje, basist Fredrik Luhr Dietrichson drži linijo. Razen v kratkih eksperimentih, kjer se družno prepustijo naivnemu brkljanju z zvoki. Za „zrelo“ muziciranje bo že še čas.
Nekaj pove tudi podatek, da so Moskus posnetke naredili v treh časovno dokaj razmaknjenih sessionih, torej album ni posnet načrtno, ampak skoraj stihijsko, občasno, ko se naberejo ideje in so razmere zrele. Očitno imajo oboji dobro podporo založbe Hubro, ki še brani neodvisno kreativnost. Kdo drug bi logično predlagal, da se iz teh dveh albumov izberejo „boljši“ trenutki in bi to bil komercialno privlačnejši, „skupni“ album. Izginilo pa bi bistvo njihovega početja.

povprečna raven dinamičnega obsega Skadedyr: DR9
povprečna raven dinamičnega obsega Moskus: DR12

Janez Golič
(Rock Obrobje, avgust 2018)