ŠKM BANDA
Panontikon
(KAPA, 2014)
Prekmurski kvartret je pred desetimi leti zaoral ledino instrumentalnega kitarskega rocka pri nas. Navkljub odličnosti njihovega muziciranja in domiselnim skladateljskim obratom, so se v njihovi glasbi dovolj jasno zrcalili tuji vplivi, posredno ali neposredno predvsem glasbena dela skupin pri založbi Constellation. Verjetno si vsaka kreativna zasedba želi napredovati, v t.i. razvoja pa je skritih tudi nekaj pasti. Vsega pač ne moreš imeti. ŠKM Banda so že na prejšnjih ploščah izkazovali zavidljivo tehniško vrlino obvladovanja glasbil, a kaj, ko je še tako gnetljiva tvarina instrumentalnega rocka zašla v globalno slepo ulico in ŠKM Banda skupaj z njim (zanimivo, jazz-rock fuzije iz sedemdesetih let so imele enako usodo). Pohvalno dejstvo pa je, da se ŠKM Banda vsaj ni ujela v vabljivo past egoističnih solističnih pobegov. Njihova vrlina se je vedno kazala skozi skupinsko igro. Na svojem četrtem rednem albumu so naredili najmočnejši obrat doslej, razširili so izbor inštrumentov in že s tem odprli izrazne možnosti štiričlanskega ansambla. Obenem je album Panontikon striktno strunsko-tolkalski, ŠKM Banda se še kar nočejo opirati na elektronska pomagala...Ko so se sedaj v veliki meri obrnili k akustičnim glasbilom, je to posledično pripeljalo do subtilnejše igre, natančnejših aranžerskih rešitev, bolj naravnemu teku skladb. Kot že zapisano, vsega pač ne moreš imeti. Na drugi strani umanjkajo začetniške drznosti, mali prevrati, plamen navdušenega muziciranja se je umaknil premišljenemu pristopu k ustvarjanju. Vsemu temu pritiče še za stopnjo boljša produkcija zvoka, ki je glede na sredstva, ki se še vlagajo v snemanje plošč, zares osupljiva. In glede na namen vsekakor potrebna. ŠKM Banda na Panontikon na široko odpirajo pogled na domačo ravnico in čez, celo tako zelo, da skozi glasbeno govorico ne moremo več natančno določiti njihovega porekla. Spretno se izogibajo žanrskim omejitvam, le po robovih se približajo etno tolkalskim vajam in sodobnim poskusom na presečišču folka, rocka in jazza.
Ko se na zaveden ali nezaveden način odrekajo izvorom glasbe, se istočasno izgubljajo v območju golega muziciranja, brez pogona in cilja. Ko se plošča odvrti, pušča sicer vtis vrhunske izvedbe, a brez prepoznavnih figur ali vsaj ritmičnega kaveljca, glasbene draži se kaj kmalu razblinijo. Bojim se, da ŠKM Banda počasi in zanesljivo stopajo po poti do izjemno dovršeno odigrane glasbe za ozadje. Ni presenetljivo, da se bo tokratni promocijski nastop zgodil v elitnejšem prostoru Cankarjevega Doma kot pa npr. na Metelkovi.
V vsakem primeru je Panontikon album, kot ga pri nas še ni bilo. Tudi dosežek.
(Rock Obrobje, oktober 2014)
Janez Golič
