Intervju: Slavenka Drakulić


Slavenka Drakulić (1949) je letos spomladi pod okriljem zagrebškega časopisa Jutarnji list objavila novo knjigo Tjelo njenog tjela.
Vsak stik z njeno pisavo na novo odpira bralni javnosti drugačen in avtentičen pogled na svet ne glede na tematiko, ki jo vehementno raziskuje in beleži. V daljnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila ena prvih glasnic feminizma na prostorih bivše Jugoslavije, kasneje je v devetdesetih letih postala nezaželeno novinarsko pero na Hrvaškem, zato pa je njeno pisateljsko bravuroznost dodobra izkoristila tujina.
Slavenka Drakulić živi danes razpeta med Stockholmom, Dunajem in malo istrsko vasico Sovinjak.

Tijelo njenog tijela je naslov vaše zadnje knjige in pomeni nadaljevanje vaše življenjske zgodbe močno zaznamovane s hudo boleznijo ledvic. Z razliko od romanov Marmorna koža in Hologrami strahu, je Tijelo njenog tijela, povsem avtobiografski zapis. Kako bi v zvezi s tem komentirali znani rek, da je najboljša literatura tista, ki jo piše resnično življenje?
Moja zadnja knjiga Tijelo njenog tijela ni roman, tako da je ne moremo primerjati niti s Hologrami strahu, niti z Marmorno kožo. Čeprav sloni moj prvenec na avtentičnem dogodku, je to dogajanje povsem literarno obdelano. Najnovejša knjiga pa je reportaža o ljudeh, ki so prostovoljno in povsem anonimno, brez kakršnegakoli denarnega nadomestila, darovali neznanim (nesorodnim) ljudem svoje ledvice. Knjiga je pisana v posebnem novinarskem žanru in tako jo je potrebno tudi ocenjevati. Nastala je sicer na podlagi osebne izkušnje, saj sem pred leti imela že drugo presaditev ledvice, ki sem jo prejela od neznane osebe; izkušnja ekstremne dobrote me je seveda navdušila. Kasneje sem poiskala tudi druge takšne darovalce in nastala je knjiga! Čeprav se zdi, da v mojem primeru »piše življenje najboljše romane«, sama v to ne verjamem. Nasprotno, moje stališče je drugačno: sem proti izkušnji in za domišljijo. V literarnem smislu je življenjska izkušnja povsem zanemarljiva in nebistvena. Veliko ljudi doživlja najrazličnejša, celo izredno zanimiva doživetja, ampak kaj jim to pomaga, če jih ne znajo opisati? Izkušnja sama po sebi le redko zagotavlja zanimive in odlične knjigo. Ko govorimo o literarnem delu ni pomembno, ali opisuje resničen dogodek; pomembno je le, kako je ta dogodek opisan.

Knjiga je angažiran literarni popis o prostovoljnem presajanju, ali bolje rečeno, darovanju ledvic, odpira vrsto etičnih, moralnih, zdravstvenih, filozofskih, včasih celo religioznih vidikov. Koliko in kako se je torej vera v dobro človeka po tej vaš osebni izkušnji spremenila?
Knjigo je bilo zanimivo pisati prvenstveno zato, ker odpira niz etičnih vprašanj. Organi se v medicini presajajo že desetletja, zato sem prepričana, da to ni knjiga o medicini, temveč bolj o etiki, o veri v dobroto, o tem, da obstajajo ljudje, ki so voljni, največkrat anonimno, darovati del svojega telesa povsem neznani osebi. Našo (ne)vero v dobro spoznamo po tem, da takšne ljudi imenujemo »angeli«, kar je neke vrste samoobramba, ali povedano z drugimi besedami, zdi se nam, da ja takšna dobrota izven normalnega običajnega človeškega dometa… In vendar ni, saj so to povsem običajni ljudje. Zavedam sem, da je takšna dobrota mnogim nerazumljiva; ljudje največkrat rečejo: seveda bi daroval ledvico otroku, ženi, bratu, družini torej. Toda neznani osebi, osebi, ki jo nisem nikoli videl niti je mogoče nikoli ne bom? Zato se me zanimali predvsem motivi ljudi, ki so se odločili za ta korak. Med pogovori z darovalci sem prišla do zaključka, da so to storili bodisi iz verskih razlogov, ali v primeru, ko so imeli v družini kakšno težko izkušnjo bolezni in so zato še bolj občutljivi, ali pa niso imeli nobenega otipljivega razloga (vedeti morate, da tu ne pride v poštev nikakršna materialna nagrada). Tako je moja darovalka Christine, ki sem jo spoznala po posegu, preprosto povedala, da je le želela nekomu pomagati. In prav motivacijo take vrste je najtežje razumeti, saj nas opominja na to, česar sami nismo sposobni narediti, podobno kot zločinci v nas obudijo občutek moralne superiornosti.

Princip dobrega in zla v človeku je večna tema refleksij, filozofskih debat, religijskih dogem, postulat ideologij. Zlo v človeku najbolje razgaljate v knjigi Oni ne bi ni mrava zgazili, kjer ste hoteli prodreti pod kožo zloglasnim zločincem zadnje balkanske norije. Kje je meja med tanko in nepredvidljivo črto zla in dobrega v človeku? Poljski film Kratek film o ubijanju je zame najbolj srhljiv filmski opis tega, česa je človek lahko sposoben, podobno logiko razmišljanja sem zasledila v vaši knjigi o »haških« zločincih, ki jo uvaja misel Hannah Arendt (Samo v skrajni jezi, on ne bi nikoli niti mravlje pohodil…). Ali povedano drugače, pojem o »banalnosti zla«, zlo, ki je v vsakem človeku, je tisto, kar je razkriva vaš pogled s klopi na haške obsojence v zaprtem prostoru jetnišnice?
Knjiga »Tijelo njenog tijela« je tudi nastala kot anti-pod knjigi o vojnih zločincih »Oni ne bi ni mrava zgazili«. Tudi zločinci so v večini primerov običajni ljudje, le redki med njimi so patološki primeri. In to, kar je v bistvu težko dojemljivo in o čemer je govor v knjigi, je dejstvo, da so povsem običajni ljudje sposobni dobrega in zlega, v sebi nosijo obe možnosti. Ko sem pisala o zločincih, sem se prepričala, da ni v igri samo splet karakternih lastnosti, ki človeka privedejo do zločina in da igrajo odločujočo vlogo okoliščine. Tudi zato boste v knjigi našli niz različnih osebnosti, od profesionalnih vojakov do civilistov. Poskušala sem individualizirati njihove zločine, jih natančno opisati, kako je prišlo do tega, da so jih zagrešili. Seveda nam je vsem jasno, da razumevanje zločina in zločincev, ki je po mojem prepričanju potrebno, še ne pomeni tega, da jim oprostimo. Pomembno je dojeti, da se okoliščine, ki napeljujejo k zločinu, ne začnejo takrat, ko se človek znajde v strelskem vodu, temveč veliko prej, v vsakodnevnem odnosu do Drugih, kdorkoli pač to so, bodisi Srbi, Bosanci, Romi, Afričani, Arabci, Turki ali ljudje iz sosednje vasi...

Če se vrnem na stereotipen princip »dobrega« v človeku, ki se nanaša na vaše resnične knjižne junake, darovalce ledvic, mi je najbližja zgodba o vašem prijatelju Adamu Nowickemu. Prijatelj, ki je bil eden vaših mnogih dragih, ki vam je res želel podariti svojo ledvico in je bil tudi medicinsko ustrezen darovalec. Popisujete njegovo zgodbo, ki ima pravi dramski preobrat, kar presune in subverzivno sprevrača misel o darovanju je njegova iskrena izpoved, ko vam prizna, »da pravzaprav ni dober človek.« Darovanje kot rešitev prijateljice in obenem potešitev lastnega duhovnega nemira, rešitev duše. Kako komentirate to tudi za vas novo spoznanje? In obratno, kako ta vaša zadnja izkušnja s presaditvijo ledvice, predrugači oziroma na novo preoblikuje vaše vrednote v življenju, prioritete ali mogoče celo miselni nazor?
Med pisanjem knjige sem stalno razmišljala o tem, kakšno morebitno korist ima od samega dejanja tudi darovalec. Ti ljudje so mi sicer povedali, da je njihova edina nagrada njihovo moralno zadovoljstvo, da so nekomu pomagali, in verjamem jim. Primer mojega prijatelja Adama sem uvrstila v knjigu namensko, saj je govor o nekom, ki je hotel na ta način doseči lastno odrešitev in se je tega tudi zavedal. In zato tudi pravi, da ni dober človek, ker mi je želel pomagati, kakor on zatrjuje, iz povsem sebičnih razlogov. In vendar, ali naj se prejemnik obremenjuje z dilemami darovalca? Prepričana sem, da ne, saj razlogi sploh niso pomembni. Seveda takšna dobrodelnost, reševanje življenj, odpira vrsto vprašanj, med drugim tudi zato, ker so ta dejanja težko primerljiva z drugimi. Sama sem te dobrotnike primerjala z Nemci in Nizozemci, ki so v drugi svetovni vojni tvegali lastna življenja, ko so reševali Žide. Zakaj so to počenjali? Odgovor je preprost: ker je bilo to potrebno narediti.

Pretresljivo in literarno dovršeno je zapisana epizoda z eno prvih darovalk ledvice nesorodnim, neznanim bolnikom, Sunyano, ki je zgolj po igri naključja izpadla iz igre, da bi njeno ledvico dobil sin vaše prijateljice, Marine. Zgodba, ki ima skorajda mistično moč in povezavo. Kaj vam danes, Slavenka, daje moč in navdih za vaše nadaljne literarno ustvarjanje? Kakšni so vaši načrti v prihodnje? Koliko časa namenjate literaturi, koliko s kritičnim očesom komentirate dogodke v svetu, bivši domovini?
Pred mnogimi leti, ko sem bila še mlada in sem zbolela, sem si rekla, da v življenju nočem sklepati kompromisov, ne na intimnem, ne na političnem ali kakršnem koli drugem nivoju, ker zato preprosto nimam časa. In tega sem se držala skoraj dosledno. Ali povedano drugače, izkušnja krhkosti življenja sili človeka, da vzpostavi hierarhijo vrednot. V tem smislu se z drugo transplantacijo ni nič spremenilo, razen tega, da imam veliko več energije in več delam, manj pišem novinarskih tekstov, vsaj zadnje dve leti: toda zato pa zaključujem novi roman.

Knjiga je močan apel k človeški humanosti, z zavedanjem poziva k dejanjem, ozavešča ljudi, da bi tudi pri nas razmišljali o možnostih podobnih medicinskih posegov. Koliko odmeva je imela knjiga ob izidu v hrvaški javnosti? Kakšna so vaša pričakovanja? Koliko so se stvari v zadnjih desetih letih spremenile v odnosu do vas kot svetovno znane in popularne književnice?
Z objavo knjige pri časopisu Jutarnji list, ki se poceni prodaja po kioskih, smo hoteli v bistvu pritegniti pozornost na stanje transplantacijske medicine na Hrvaškem, kjer 800 pacijentov že več leta čaka na presaditev organov, medtem ko jih je okoli 2000 na dializi. Verjetno bi knjiga v normalni izdaji in v prodaji po knjigarnah imela povsem drugačno usodo, mogoče bi se o njej več pisalo. Na Hrvaškem pravih odzivov na knjigo nimam, nobenih kritik, ničesar, kot da knjiga sploh ne bi izšla. To pomeni, da je kritiki niso vzeli resno. Prav zanima me, kako bo knjigo sprejela tuja kritika... Toda zgodilo se je nekaj drugega. Izid knjige je pospremila odmevna tedenska kampanija v Jutarnjem listu, kjer je bilo objavljeno veliko člankov, intervjujev, reportaž o novi vrsti presaditev. Zanimivo, da ima Hrvaška enega najnaprednejših zakonov, ki nikakor ne omejujejo ali predpisujejo, kdo je lahko darovalec organov. V pičlih dveh mesecih po objavi knjige je bila narejena prva presaditev takega tipa, nekemu dečku so presadili košček jeter na oddelku otroške kirurgije Sveučilišne klinike Rebro. Kmalu zatem so presadili tudi prvo ledvico z nesorodne osebe, neko dekle je dobilo prijateljevo ledvico… Vedeti morate, da so operacije takega tipa tudi v svetu redkost, v ZDA je okoli 300 anonimnih nesorodnih darovalcev, na Švedskem samo nekaj. Seveda ne trdim, da ima moja knjiga izključne zasluge za ta dva primera na Hrvaškem, toda prepričana sem, da lahko mediji na tem področju odigrajo pomembno vlogo. Tudi moja darovalka se je za ta korak odločila, ko je o tem v časopisu prebrala prispevek.

Osebno je javno je znana paradigma, ki za vas še vedno drži; telo je vaša obsesija, o njem pišete strastno, posesivno, žensko. Verjamete v t.i. žensko pisavo? Ali pišejo ženske drugače?
Tudi če pišem na način, ki se definira kot »ženska pisava«, se nikakor nimam za literarno teoretičarko in se o tem ne pogovarjam rada, ker se v teoretskem smislu ne počutim dovolj kompetentno. Mnenja sem, da je življenjska izkušnja moškega in ženske resnično različna, drugačna, podobno kot tudi način, kako svet doživljajo in se to verjetno po svoje reflektira tudi v tem, kaj in kako pišejo. Toda nikakor ne v stilu, kajti ne moremo vse, kar ženske pišejo definirati kot žensko pisavo, razlike so predvsem v izboru tem.

(Književni listi, Delo, 22.november 2006)

Varja Velikonja