Intervju: Slavenka Drakulić


Fride Kahlo je izšel dolgo pričakovani roman hrvaške avtorice Slavenke Drakulić Frida ili o boli (Profil proza, Zagreb). Roman je bil na Hrvaškem zelo dobro sprejet, pošel pa je že tudi prvi ponatis v Nemčiji (Zsolnay), medtem ko na izid čakajo bralci na Švedskem in Združenih državah (Penguin). To je že peti roman Slavenke Drakulić, ki v izhodišče zgodbe postavlja žensko telo in variacije skrajnosti, ki jih to telo sproža. Tematika, ki se jo tudi sicer v svojih delih avtorica rada poslužuje, tokrat pa sva v izhodišče najinega pogovora postavile najnovejšo Frido in njeno bolečino.

Zdi se mi, da tema mojega romana »Frida ili o boli« ni le bolečina, temveč možnost, da se bolečina izrazi. Pri Fridi Kahlo me je najbolj prevzelo, kako ekspresivno samosvoje je bolečino izrazila skozi slikarstvo. V nasprotju z mano kot pisateljico sem vseskozi imela občutek, da je kot slikarka pri tem priviligirana. Bolečina namreč uničuje jezik v smislu govora, izražanja, človeka privede v neko predgovorno stanje, na krike in vzklike. V romanu sem hotela prikazati, kako je mogoče bolečino prikazati v sliki, v nasprotju z besedami, in kako njene slike vznikajo iz lastnih življenjskih situacij. V knjigi se prepletajo trije glasovi, pripovedovalkin, Fridin (fikcijski) in moj lastni glas, ki interpretira njene slike. Izrecno pa bi rada opozorila, da ni knjiga nikakor biografija o Fridi Kahlo, saj sem zgodbo gradila le na posameznih biografskih elementih in domišljijsko dograjevala literarni Fridin lik.

Koliko je bolečina lahko generator ali moto človeškega kreiranja? Frida je segla po slikarskem čopiču, vi Slavenka po peresu? Je lahko, grobo rečeno, bolečina pozitivna tako, da izvleče iz globine posameznika njegove najboljše potenciale?
Mislim, da je to zelo individualno. Samo pomislite, koliko ljudi je dejansko bolnih in koliko motiviranih tako, da ustvarja? Povedano drugače, sama izkušnja bolečine ali bolezni nikakor ni dovolj, niti ni pogoj ustvarjalnosti. Ustvarjanje in bolečina nista povezana, čeprav poznam izjemne primere, kot je tudi primer te slikarke, da je to tudi mogoče. Njena izoliranost, zaprtost, temnica, v katero je skrila bolečino, izkušnja telesa kot zapora, kot samice, vse to jo je dobesedno gnalo k temu, da se izkriči. In opozarjala je s slikanjem. Sprašujete, če bi Frida ustvarjala tudi v primeru, da je zdrava? Na to vprašanje nimam odgovora.

Na filmskem platnu je leta 2003 Frido fino upodobila Salma Hayek, pri Študentski založbi je pri Beletrini leta 2002 izšel odličen prevod biografije o Fridi, ki jo je napisala Malka Drucker; brala sem Fridine dnevnike. Zdi se mi, da ste tudi svoj roman gradili z odločilnimi fragmenti, ki so zaznamovali življenje te pogumne ženske. Seveda ne moremo mimo nesreče, ki jo je pri osemnajstih sicer preživela, vendar jo je doživljenjsko zaznamovala. Številne operacije, železni korzeti, plastične proteze na eni strani in na drugi slikanje. Ljubezni, ki se prepletajo z bolečino. Beremo le nekatere biografske trenutke, ki se v pisateljski svobodi mešajo s fikcijo, kjer je moč začutiti tudi vaš lasten biografski odkrušek. Koliko vaše lastne bolečine, Slavenka, je tudi v zgodbi o Fridi?
Frida Kahlo je fascinantna osebnost, ikona dvajsetega stoletja, zato ne preseneča, da se o njej pišejo številne knjige, v glavnem biografije. Prepričana sem, da je najboljšo biografijo napisala Hayden Herrera. Toda, niti ta odlična biografija in ne film, mi nista uspela dovolj približati Frido, ne kot osebo in ne kot slikarko. Lik sem morala ustvariti tako, kot sem jo čutila, kot sem si jo zamislila. Podobno kot je bil njen odnos do ustvarjanja; sama na primer trdi, da njeno slikarstvo ne sodi v nadrealizem, saj riše »le« svoje življenje, njeno slikarstvo je v bistvu »sporočilo bolečine«. Ali povedano drugače, odločila sem se oživiti nekaj ključnih situacij njenega življenja in jih vzpostaviti v kontekst posameznih slik. Prepričana sem, da bodo bralke in bralci lahko prepoznali in razlikovali med pravo in literarno Frido.

Ni res, nič ni resnično, kar ni telesno. Vaš komentar na to? Ali se tudi odnos do bolečine lahko spreminja skozi desetletja lastnega bivanja?
Junakinja doživlja svojo kronično bolezen najprej instiktivno kot žival, potem jo bolečina demonsko obseda in na koncu je bolečina prisotna kot nadležni podnajemnik, za katerega točno ve, da se ne bo nikoli izselil iz njenega telesa. Kroničnemu bolniku je jasno, da se mora naučiti živeti z boleznijo in bolečino, kar pomeni, da mora najprej sprejeti to stanje, vzpostaviti ravnotežje med koeksistenco in borbo proti bolezni, med strahom in upanjem… Telo je resnično, kajti telo nam definitivno odmerja življenje, toda podobno kot v življenju preprosto ne čakamo na smrt, je tudi pri bolezni. Nihče ni le suženj bolezni, temveč poskuša biti njen gospodar.

Knjiga o Fridi po svoje tematizira tudi odnos hči/starši, žena/mož; žena/družba. Skozi vse te odnose izskoči v bistvu Fridin neupogljiv, drzen in ne sprenevedav značaj, ki vleče poteze. Frida je vsemu navkljub strastno predana življenju, neuklonljiva in pokočna. Koliko je moči v človeški nravi, da kljub strahotam bolezni in nemoči, odvisnosti, ostaja vendarle sam svoj?
Zelo malo vemo o človeški naravi in sama pišem tudi zato, da bi sebe in druge bolje spoznala. Najbolj zanimivi trenutki pri pisanju romana so tisti, ko se povsem poglobiš v nek lik, ko pustiš domišljiji prosto pot, preizkušaš lik v težkih trenutkih in počakaš na razplet. Stari Grki so imeli kar prav, ko so pripovedovali o človeškem značaju; verjamem, da nas značaj določa, v smislu, kako bomo v določenih situacijah odreagirali. Pravzaprav bi ga lahko z drugimi besedami imenovali usoda… In če že govorimo o bolezni, nekateri ljudje se ji prepustijo, spet drugi se borijo, tudi o tem odloča značaj. In Frida je očitno imela značaj borke.

Ena izmed odlik knjige in upam, da jo bodo bralci prepoznali, je tudi moč prepoznavanja lastne umetniške izraznosti. Diego je bil tisti, od katerega je Frida želela mnenje o lastni likovni izraznosti, njegova neizpodbitna pohvala in vzpodbuda sta jo podžgali k resnejšemu slikananju. Dvaindvajset let starejši, šarmanten in priznan mehiški slikar je bil njen prvi navdih. Privlačnost se kasneje, ko postaneta ljubimca, zakonca, porazgubi v rutini služenja klasičnega zakona, v številnih bolečih prevarah. Past, ki ni tako redka in v kateri krajši konec skoraj po pravilu potegnejo ženske, kaj menite?
Feministična teorija je že davno tega temeljito analizirala ta vzorec, zato nima pomena ponavljati tega, kako so ženske zaradi zgodovinskih, socialnih in družbenih vzrokov bile v podrejenem položaju, odrinjene, na robu. Emancipacija je to na nek način spremenila in danes je težje umetnicam kot umetnikom preprosto zato, ker se od žensk več pričakuje, kar pomeni, da morajo za dosego enakih rezultatov porabiti veliko več časa in napora. In sploh ne govorim samo o umetnosti, podobno je tudi na ostalih področjih življenja. Še vedno stara klasična zgodba! Toda, če se vrneva k Fridi, kljub težavam in številnih komplikacijah, je nadaljevala s slikanjem. Slikanje je bilo zanjo življenjskega pomena; verjela je, da ne more živeti brez Diegove ljubezni in iz tega je naredila ideologijo. Iz ljubezni je skovala religijo in to jo je skoraj ubilo.

Frida in Diego sta bila umetniški par, ki je prešel različne faze skupnega življenja, podobno kot mnogi drugi tudi sicer. Zdi se mi zanimivo, da v knjigi ne obsojate stereotipnega tipa zakona z vsemi v nebo vpijočimi vrlinami, kot so zvestoba, temveč poudarite Fridino reševanje nastalih bolečih situacij, ki jih prinaša denimo prešuštvo. Frida tlakuje svojo lastno pot, avtentično slikarstvo, samosvoj pogled na svet, telesne užitke si vzame pri drugih moških in ženskah, kasneje živi v svoji hiši…toda poleg Diegove. Simbioza, ki ju srečamo tudi pri Simone de Beauvoir in njenem Sartru npr. Kaj porečete?
Frida ni bila enostavna oseba, pogosto zahtevna, agresivna in dominantna. Z njo ni bilo lahko živeti, kar najbolje vesta njeni sestri Cristine in Kity. Odnos je bil še bolj občutljiv od trenutka, ko je tudi mlajša sestra podlegla čarom slavnega slikarja, kar sem tudi poskušala prikazati v romanu… Kar pa se tiče skupnega življenja z Diegom, bi rada poudarila naslednje, ustvarjanje zahteva moč in veliko prostora in pogosto se zgodi, da v spoju dveh kreativcev dominira eden. Frida je bila slikarsko povsem neodvisna od Diega, in pri tej samosvoji drži jo je Diego tudi podpiral. Odvisna pa je bila od njegove ljubezni inbpozornosti, ki ju je zahtevala zase in sta ji je v veliki meri primanjkovali. In zato je trpela in do skrajnosti mistificirala njun odnos. Medtem, ko je zanj bila na prvem mestu njegova umetnost, je bil pri Fridi na prvem mestu on…

Kaj vam danes, Slavenka, daje moč in navdih za vaše nadaljnje literarno ustvarjanje? Kakšni so vaši načrti v prihodnje? Kaj ima danes v vašem življenju prednost? Koliko časa namenjate literaturi, koliko s kritičnim očesom komentirate dogodke v svetu, bivši domovini?
Ne držim se posebnih pravil, sem zelo radovedna, rada se učim, opazujem, poslušam, veliko potujem, povsod in vedno najdem kaj zanimivega, vznemirljivega, osebo ali tematiko, o kateri potem rada pišem. Zadnja leta pa moram priznati, se veliko manj ukvarjam z novinarstvom.

Osebno je javno, je znana paradigma, ki za vas, se mi zdi, še vedno drži; telo je vaša obsesija, o njem pišete strastno, posesivno, žensko. Koliko je vaša pisava še vedno nabrušena, kot npr. v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem vas z veseljem brala v odlični hrvaški reviji Start? Kje je današnji ekvivalent branja, ki nam ga je takrat ponujal Start? Kje ustvarja novinarski team, za katerega bi Slavenka rekla, ta žurnalizem je pa dober, pogumen, pronicljiv?
Spremenila se je družba, okoliščine in skladno s tem tudi novinarstvo. Nivo nekdanjih časopisov Start in Danas na Hrvaškem ni dosežen, medtem ko v medijih prevladujejo senzacionalizem, rumeni tisk, površnost. Seveda obstajajo tudi odlični posamezniki, toda njihovi teksti se izgubijo v množici neumnosti. Mimogrede, tudi v svetu vlada trend tabloida…Občasno napišem kaj za časopis »Feral tribune« , ki mu iz dneva v dan grozi ukinitev, kajti kdo pa danes še sploh potrebuje kritičen časopis? Preostane mi le, da pišem knjige, toda tudi tržišče knjig ni, kot veste, več isto kot pred desetimi ali dvajsetimi leti.

V Sloveniji sem doslej neuspešno ponujala založbam vaše pretresljive in poučne, resnične zgodbe o dobroti, ki ste jih zbrali v knjigi Tijelo njenog tijela. Interes je, kruto rečeno, minimalen; podobno kot za vaš pogled na polpreteklo zgodovino, ki ste ga zapisali v knjigi Oni ne bi ni mrava zgazili. Globalizem površnega, instant medijskega sveta je pljusknil tudi k nam, pa se nemudomaj raje prevaja lahkotna Nora Ephron in njen Vrat (ki ji gre na živce…), kot pa bolj trezne in močnejše vsebine. Kakšen je vaš komentar?
Zanimiva je reakcija založnikov teh dveh knjig, ki sta v bistvu komplementarne, ena govori o skrajnem zlu in druga o skrajni dobroti. "Oni ne bi ni mrava zgazili" je izšla v vsaj petnajstih državah po svetu in je bila povsod zelo dobro sprejeta. Druga knjiga o dobrih ljudeh »Tijelo njenog tijela« pa gre zelo težko v promet. Ljudi kot da ne zanimajo dobra dela, pa se zato človek sprašuje, zakaj je temu tako. Moja teza je, da razni zločinci in kriminalci v nas vzbujajo občutek moralne superiornosti. Po drugi strani pa, ko človek vidi, da obstajajo na svetu ljudje, ki anonimno, brezplačno in povsem prostovoljno poklonijo svojo ledvico nekomu, ki mu tako rešijo življenje, se vprašanje ponuja samo po sebi, ali bi bil sam pripravljen storiti kaj podobnega? Dobrota teh ljudi postavlja pred nas neprijetne dileme in kdo, lepo vas prosim, se želi preizpraševati na tak način? Preprosto povedano, ta knjiga govori o resnih moralnih dilemah, prvenstveno je to pisanje o etiki. Toda mimogrede naj vam povem, da je knjiga lani, ko je izšla na Hrvaškem, imela zelo neposreden učinek. Kmalu po izidu in po kampaniji v medijih, sta bili narejeni transplantaciji s prostovoljnimi darovalci. Javila sta se mi tudi mladeniča, ki bi želela darovati ledvico, ki bo nedvomno nekomu rešila življenje… Zelo malo je knjig, ki imajo neposreden vpliv na človeško življenje. Prav v teh dneh bo knjiga izšla na Švedskem, kjer je čutiti velik interes medijev zanjo. Upajmo, da bo tudi tam rezultat podoben!

Toda, bralci vas vedno radi beremo, zato za konec vprašanje, kdaj vas bomo lahko spet videli in brali v Sloveniji? (Zadnji preveden roman je bil Kot da me ni, založba Aleph, 2002). Kakšni so vaši plani v bližnji prihodnosti?
To seveda ni odvisno od mene. Zdi se mi, kot da so me Slovenci preprosto pozabili, kajti od takrat nisem dobila niti ene ponudbe za prevode.

(Književni listi, Delo, 2008)

Varja Velikonja