SOLEX
Pick Up
(Matador, 1999)
Ni nujno, da bi morali biti kreativni glasbeniki zaposleni v prodajalnah plošč, ampak pomaga. Elisabeth Esselink dela v ploščarni na Nizozemskem, kar ji omogoča dvoje - vpogled v raznovrstno glasbo in nenazadnje konkretni izvor vzorcev, ki jih vpleta v lastne stvaritve. Običajno si pomaga z zazankanim semplom, to je osnova, na kateri gradi naprej. S potrebnimi zamiki dodaja tako živo igranje kot dozira nove, večinoma analogne zvoke. Tako ustvarja vsakič razgibano, mestoma kar raztrgano, celo avantgardistično glasbeno podlago, na katero obeša kratke ekspresivne vokalne melodije. Lahko je novovalovsko nabrita, takrat spomni na stare dobre Raincoats ali The Slits iz časa, ko so tehniško obvladovanje inštrumentov pripeljale do ravni, da so začele eksperimentirati z ritmi, a so bile v tem še dovolj okorne, da niso izgubile začetnega žara igranja. Prav na tej stopnji razvoja se je ustavila Elisabeth, ko je še radoživa in raziskujoča, skratka sveža. Ne ravno praviloma, ampak prevečkrat se zgodi, da ustvarjalci z leti izgubijo začetni zagon, in obenem spremljevalci njihovega početja v njihovem delu ne najdemo več primarnih impulzov. Tu ne pomagajo niti nevemkakšen izbor zvočnih vzorcev niti izkušnje pri sestavljanju le teh. Kar rešuje Solex oziroma Elisabeth pred predčasno sterilizacijo, je velik manevrski prostor po vseh koordinatah; celo manj izrazite pesmi lahko povsem zadovoljivo rešujejo iz povprečja domiselne ritmične sinkope in nenadni vpadi rezke kitare. In seveda čutno žensko petje, ki odžene še zadnje dvome v pristnost njenega početja. 'Poberite' jo sedaj, ko je na vrhunci ustvarjalne sile.
(Muska)
Janez Golič
