Slina
Petra Kolmančič
(založba Frontier, 1999)
Slina je že tretja pesniška zbirka Petre Kolmančič.Po Luknji, ki je izšla leta 1994, in Šusu v Glavo iz leta 1995, ki sta obe izšli pri založbi Frontier iz Pesnice, je Slina nov, močan udarec izpod peresa pesnice iz Ormoža. Od prvenca so sicer minila zgolj štiri leta, vendar očitno dovolj, da sta jezik in pisava Petrinega izražanja pridobila še večjo izraznost, moč in izredno ekspresivnost.
Petra oddaja skozi pisano besedo vibracije, ki jih pogosto občutim v glasbi. Jezik je čist, preprost, odkrit, naraven in drzen. Nikoli vulgaren. Nikoli opolzek. Zgolj izredna želja po svobodi, prepoznavnosti, biti to, kar si, in početi to, kar znaš najbolje. Biti samosvoj, nekonvencionalen. Ne zaradi poze. Še manj zaradi vsiljenih družbenih norm, tako družinskih kot vzgojno- izobraževalnih, ki ti morijo telo in duha. Vendar vsega jim tudi v tej naši preljubi deželici le ne uspe zamoriti. In potlačiti. In poenotiti.
Petrina poezija je urbana poezija sodobnega človeka. Samosvoja. (V pesmi Pogled: To / kar kljubuje v meni / kar mi kljuva v stene žil / nikar ne trdi / da me bodo uzde brzdale / ko se bom pognala v dir / Iztirjena na tirnicah / pocestnica na cesti / nikar ne hlipaj / ne pusti se zmesti / V oči mi pihni / pogled očisti / A bolj pihaš pluvaš glancaš / bolj pogled je vedno isti) .
Neujeta. Na momente razmišljajoča, mirna, predvsem pa prevladujoče intenzivna in eksplozivna. Ženska. Izredna ženska želja. Po njem. Po telesu. Po mesu. (V Gonu po mesu: Vcepljen mi je gon po mesu / v meni je ženske več / vedno več / Od znotraj rastem / vse poplavim / ne da se me cele zaobjeti).
Po moči. Nikoli po prevladi. Po občutju. (V pesmi Dogodek: Spet silim nekam v nedogled / rivalsko komolci drezajo v rebra / Vzpenjam se čez telesa / dogodek slutim / neko doživetje/ ne spektakel / nit ne kak odklon od normale / le nekaj malega/ kar se me bo zares dotaknilo.)
Po drugačnosti, ki to ni. Drugi so drugačni. Ona je vedno Ona. Ista. Željna sveta, strastno in čutno popitega skozi vse pore in zaznave ženskega bitja. Nič praznega hrepenenja. Zgolj dejstva. (V Kontroli: Samo zase sem! / Naveličana kontrolirati / misli in meso / brezhibno strmoglavljam / v stene skačem / v ozke moške boke).
Po odkritosti v odnosu do njega. Tako v Egoutripu : Ti / ki me od daleč slačiš / obožuješ / kot hudournik se poženeš / moj vonj veš napamet / te vodi / da me v mavčnem odlitku odkriješ / v ibisovem letu / Spet enkrat nekdo meni pesmi piše / izpove v metaforah / seks ljubezen energijo / jaz pa kradem črpam silna čustva / gola slepa se narišem / z mavrico njegovih barv.
Samorefleksivni Petrini odmevi v mogoče najbolj osebnoizpovedni pesmi ta trenutek V Avtoblamaži : V katerem morju plavam / ko ribe zdrsnejo vame? / Čigavo seme me bo oplodilo? / Komu lažem? / Obraze kradem / življenje sanjam / veselje vdihnem / bolečino izsmejem / Vrojena mi je evforija.
Tukaj in zdaj. Akcija, ki to pravzaprav ni. Manifest, ki to ni. Osebna lirika, pisana na žensko kožo z izazito žensko pisavo. Nekaj novega, svežega na slovenskem pesniškem prizorišču.
Pesniška zbirka skratka, ki jo prebereš na dušek in si želiš še.
Res, Slina je pravi šus v glavo.
(Primorska srečanja, Rock Vibe)
Varja Velikonja
