Intervju: Simon MARKIČ

V rocku še vedno vsakdo piše svojo lastno zgodbo, sam razvršča dogodke na ključne in obrobne, deli akterje na središčne in na statiste. Vsak fan piše svojo lastno nadčasovno zgodovino rocka. (Gregor Tomc v uvodu knjige Okopi slave). Zato za uvod-čisto preprosto: kakšna je tvoja zgodba?
Kaj je zate rock'n'roll? Kaj ti pomeni? Je to način mišljenja, način življenja, kultura?
Rock'n'roll je bolj način mišljenja kot način življenja, kajti življenje je treba tako ali drugače preživeti, misliš pa si lahko karkoli. Mogoče je najbolj slikovito orisal zadevo Blaž Ogorevc (bivši urednik Mladine), ki je, ko je za kratek čas zapustil uredništvo in se potem spet vrnil med kolege izjavil, da je težko delati z ljudmi, ki niso nikoli poslušali rock'n'rolla...
Po vsej verjetnosti je le nekaj na tem!
V glasbenem smislu je rock'n'roll neke vrste kultura, ki vleče za sabo tudi druge stvari, ne samo glasbene, tudi likovne, literarne ... Kdaj sem “padel” v rock'n'roll?
V bistvu že v osnovni šoli. Takrat sem poslušal zvezde 60-ih, od Chuck Berryja naprej, v sedmem, osmem razredu sem spoznal punk, ki je imel izredno močan vpliv name. Še posebej plošča Dead Kennedyes Plastic Surgery Dissasters, takrat sem spremenil pogled na svet in preklopil v “svet” rock'n'rolla. V srednji šoli sem si dopisoval s somišljeniki iz tujine, predvsem Amerike, poslušal in spoznaval nekoliko drugačno glasbo, še vedno povezano s punkom, vendar bolj novovalovsko, ameriško alternativno glasbo, ki je bila bolj povezana z rockom kot evropska, saj ni poskušala izumljati glasbe na novo, ampak je imela korenine že od prej. V domačem okolju sem navezal stike z ljudmi, ki so poslušali podobno glasbo, predvsem z bratoma Bašin, Peljhanom... Na novo sem odkrival legende iz šestdesetih let, ki so igrale popolnoma drugačno glasbo, kot se je takrat bohotila v medijih. Dejansko je bilo težko priti do novih plošč. Ponavadi sem jih naročal direktno iz Amerike, saj jih ni bilo moč dobiti niti v Italiji. Mogoče sem bil tudi zaradi načina, kako sem do željene glasbe prišel, toliko bolj navezan na plošče. Šlo je preprosto za pripadnost neki subkulturi, preveval me je občutek mističnosti, kreativnosti, ko sem odkrival nekaj novega. Začel sem brati fanzine ( Vrnitev odpisanih, Platfus... ). S somišljeniki smo si izmenjevali plošče, ideje. Takrat sem spoznal tudi Novogoričana Aleksija Škrinjarja, ki je izdelal svoj prvi fanzin D'Iks. Aleksij je imel ogromno glasbe, časa in energije. Pridružil sem se mu, začeli smo pisati, saj je glasba, ki smo jo imeli doma, samo čakala, da se jo predstavi javnosti. Mogoče je v tistem obdobju v Italiji npr. le revija Rockerilla pokrivala področje glasbe, ki smo ga mi predstavljali. Čutili smo se dolžni izpolniti prazno polje, ki je čakalo na nas.
Fanzin je sčasoma napredoval tako v oblikovnem kot tudi v vsebinskem smislu.
V Slovarčku modre latovščine Rajko Muršič opredeljuje fanzin kot ljubiteljski časopis. Pripravljajo ga ljubitelji določene “scene” in so izrazito osebni (četudi skupinski, somišljeniški) izdelki. Danes pomeni tisti periodični tisk podkulturnega izvora, ki ga izdajajo ljubitelji (praviloma tudi dobri poznavalci) rockovskega izraza. Kako se je širil krog sodelavcev pri D'Iksu?
Fanzin so sooblikovali in ustvarjali ljubitelji iz cele Jugoslavije, priključila sta se tudi Igor Bašin in Sandi Maver. Vsebine so nihale, od hard-corovskega do bolj metalnega, na koncu je vse skupaj izpadlo že skoraj mainstreamovsko. Danes ocenjujem, da smo delali dobro, daleč pred drugimi smo predstavljali stvari, ki so bile resnično aktualne ( npr. intervju s skupino Primus ), o katerih se ni pred nami še nihče razpisal.
Kako je bilo s stroški tiskanja fanzina?
Dokler so se materijali fotokopirali, je šlo vse gladko. Stvari so se zaostrile, ko smo začeli s tiskom. Takrat smo se skregali, nekaj tudi zaradi idejne zasnove. Sandi Maver in Aleksij sta potegnila v svojo smer, posledica tega je Maverjev fanzin Scream, sam pa sem izdal “Mind Hook/...By the Way”
Nekje pišeš, da je nastopil “trenutek, ko nas je fanzin prerasel.” Kaj to pomeni? V čem je v bistvu razlika med fanzinom in revijo? Prosto po Muršiču sta namreč svetovna mreža poštnih informacij in kasetna produkcija fenomena, ki radikalno rušita obstoječe razmere na medijskem in informacijskem področju in sta znotraj množične kulture dejansko ekvivalenta temu, kar je bila nekoč ljudska kultura- neposredni stiki, avtonomno delovanje, domača ustvarjalnost in delovanje zunaj trga.
Vsebine, ki smo se jih v D'Iksu lotevali, bi si vsekakor zaslužile izid v bolj normalnem, revijalnem formatu. Fanzine dejansko pišeš za ljudi, ki v 90% določeno glasbeno sceno pozna, pišeš dokaj prijateljsko, domače. Fanzini so v bistvu “prepričevanje prepričanih.” Revija je namenjena širšemu krogu bralstva, zahteva drugačen stil pisanja, bolj splošne, obširne, razlagajoče, izobraževalne članke. Tudi intervjuji niso bili več v stilu: vprašanje-odgovor-piči-gremo, ampak so bili zaokroženi v neko celoto, z uvodom, jedrom in zaključkom.
Aprila 1993 je izšla prva številka revije za sodobno rock glasbo Rock vibe, kot posebna izdaja ČKZ, ki ga izdaja ŠOU v Ljubljani. Kako je prišlo do izida prve številke in kdo je finančno podprl revijo?
Takrat sploh še nismo imeli akta o ustanovitvi, formalno pravno je prva številka izšla pod okriljem ŠOU- Ljubljana. Jaša Zlobec je bil svetovalec ministra za kulturo, kar je bilo dobro, saj nam je bil naklonjen. Tako je prvo številko v celoti financiral ŠOU, potem pa smo začeli izhajati preko ŠKUC-a, predvsem zato, ker je bilo to organizacijsko najbolj enostavno izpeljati. V uredniškem odboru imamo Mitjo Prezlja in Igorja Vidmarja, tako da je ŠKUC-ova sekcija AFK prevzela stvari v svoje roke, trenutno pa smo goriška sekcija ŠKUC-a.
Kako je z distribucijo revije?
Distribucijo je prevezelo DELO, to pomeni, da se revijo dobi v vseh kioskih po Sloveniji. Problem pa je rednost (ali bolje-nerednost) izhajanja. Do sedaj smo vsako številko posebej oglaševali, obveščali javnost in pri izgubili ogromno energije...
Revija je lani, verjetno v želji tudi po lastni afirmaciji, že drugič uspešno organizirala Rock Referendum. Kako si zadovoljen z odzivi na referendum?
Za referendum smo se odločili zato, ker takih akcij v Sloveniji preprosto ni. Je pa to tudi dovolj učinkovit način, da opozorimo nase. Z referendumom se na žalost potrjuje, da je rock publika do neke mere indiferentna in dokaj distancirana od utečenih glasbenih predstav (razni izbori naj- naj-naj..) Lep primer je prireditev Zlati petelin, ki ga ignorira večina tako imenovanih alternativnih rockovskih kritikov. In skupin!
Promocija skupine se bo začela v tistem trenutku, ko se bo tudi rockovske skupine začelo obravnavati kot normalne glasbene skupine. V Sloveniji se sprejemajo kot “normalne” skupine, ki so nastopile npr. na Festivalu melodij morja in sonca v Portorožu, na drugi strani pa imamo izvajalce, ki igrajo dostojno glasbo, ki niti ni nujno v nekih ozkih okvirih, pa se jih še vedno predalčka kot neko “subkulturo”, “alternativo” in kar je še takih oznak. Doklej? Glasba je glasba! Če si dovolj odprt, jo sprejemaš, potem je to OK.
Na katerem področju delovanja pri reviji se počutiš najmočnejši? Revija je razpoznavna tudi po zaslugi odličnih fotografij zdaj že stalnih sodelavcev, fotografov Andreja Wlodyge, Urše Žnidaršič in predvsem na začetku Mojce Gorjan? V njej sodeluje plejada odličnih rock kritikov, od Janeza Goliča, Igorja Bašina, Sandija Maverja, v začetku Gorazda Beraniča, Tine Senegačnik, Vive Videnovič...
Že od samega začetka izhajanja revije smo imeli neverjetno srečo pri izboru fotografij. Revija ima nekaj krasnih sodelavcev in žal mi je, da jim v tem trenutku ne moremo nuditi tistega, (beri: plačane honorarje ) kar nudijo oni nam. Vseeno... Kar se tiče mojega prispevka v reviji; včasih pišem boljše, včasih slabše. Odvisno, koliko obvladam tematiko, koliko inspiracije imam in kakšen odnos imam do tistega, o čemer pišem. Toda zdi se mi, da sem najboljši v tehnični pripravi materijala in prenosu na računalnik.
Rock vibe v bodoče?
Jeseni bo po letu in pol končno izšla nova številka, obeta se nekaj novosti predvsem v tehničnem smislu, nov logotip...
Ko rečeš Rock vibe - pomisliš na Simona Markiča?
Kakor kdo, večina jih ob tem pomisli na Sandija, ki je bolj glasen in se češče pojavlja v javnosti. No, Rock vibe sva midva in seveda vsi sodelavci, saj revija brez njih ne bi bila taka kot je, vendar sva v glavnem midva tista, ki kontaktirava v imenu revije.
Kaj meniš, zakaj rocku kljub njegovi častitljivi starosti petdeset let in še čez, v Sloveniji ni uspelo pridobiti domovinske pravice? V tem smislu, da bi bil vsaj enakovredno obravnavan v sredstvih javnega obveščanja, da bi si pridobil status, ki mu pritiče?
Nimam ustreznega odgovora, ker je to Slovenija, pač...
Porodila se mi je neka invertirana ideja; slovensko glasbo se je forsiralo in se jo še. Mogoče bi bilo zanimivo povabiti nekaj tujih bendov, slabših ali vsaj podobnim našim in ob tem bi hitro ugotovili, da so naši bendi vsaj tako dobri ali celo boljši od tujih. Res ne vem, kdaj bo tudi v Sloveniji rock glasbi uspelo narediti tak preboj kot npr. na Hrvaškem, ko je skupinam, kot so Majke, že uspelo pridobiti “normalen” status. Na hrvaški nacionalni televiziji se v nekem družinskem kvizu postavljajo vprašanja o skupini Majke, kar pomeni, da je ta del rock kulture že sprejet med ljudmi. Kdaj bomo v Sloveniji na TV kvizu odgovarjali na vprašanja o skupini Res Nullius, denimo ?! Kdaj???
Treba je forsirati določene stvari, mogoče bi pomagalo to, da na televiziji sto krat na dan poveš, da Čuki niso rock, ali kaj...ne vem. Mogoče bo potem kaj boljše...
Ali nosi del krivde za položaj rock kulture v Sloveniji tudi neagresivni menagment? Mogoče se s tem ukvarjajo ljudje, ki jemljejo svoje delo neresno, nestrokovno, neprofesionalno?
Mogoče je iskati krivdo zato tudi na strani promotorjev, organizatorjev koncertov, menadžerjev, skratka vseh, ki jim je v interesu, da se ta zvrst glasbe predstavi širši javnosti?
Posebne strokovnosti na tem področju pri nas ni. Nastalo situacijo je v zadnji številki Muske še najbolje opisal BIGor. Ugotavlja namreč, da celotna neodvisna sfera pri nas močno računa na državne podpore in subvencije, s čimer zaostruje tudi razmerja med posameznimi dogmatskimi vrtički, provinca si še vedno domišlja, da je prikrajšana za tisto, kar dobijo “tisti v centru”.
Primer dobre predstavitve je naprimer skupina Psycho-Path, za katero je še pred letom dni vedel le malokdo, zdaj pa se redno pojavlja na radiju, TV in časopisih, nastopa po festivalih doma in v tujini. To je lep primer, da se da tudi pri nas z ustreznim managmentom narediti, da postane glasba te zvrsti dostopna. Da se jo skratka sprejema kot n o r m a l n o !
Kako ocenjuješ delo neodvisnih založb v Sloveniji, saj je prav alternativna, neodvisna produkcija plošč nujna kakovost glasbene produkcije? V njej so prostori, kjer se rojevajo novosti. Kaj meniš ti o tem?
Neodvisne založbe v Sloveniji nimajo ustreznega marketinga. Seveda je treba najprej vedeti, kaj sploh hočeš izdajati in potem to prodajati. Lastna iniciativa je edini način, da nekaj dosežeš!
Že tri leta zapored spremljaš enega največjih evropskih glasbenih festivalov Pop-Komm v Nemčiji. Poklicno slediš tudi dogodkom na edinem slovenskem glasbenem sejmu v Celju. Ali se Celjski glasbeni sejem lahko primerja s Pop-Komm-om?
Primerjave ni. Celjskega sejma se ne udeležuje nobena glasbena založba. Zdi se, da se v Sloveniji splača reklamirati samo še instrumente in ojačevalce. To je naša glasbilna industrija! Glasbe je v Celju bore malo, če odmislimo dejstvo, da pridejo Šank rock demonstrirat bobne in kitare, ali pa da nekje na prvem odru igrajo harmonikaši...
V Nemčiji je predvsem ogromno koncertov. Sam Köln ima preko 50 dvoran, istočasno se odvijajo Pop-Komm, Rock Am Ring, ki je vzporeden glasbeni festival in Bizzare festival, letos se menda odpira še eno festivalsko prizorišče v Dortmundu, na katerem bodo nastopili tudi Lendavski Pscyho-Path.
Sejem si ogleda tisti, ki želi spoznati nekaj novega. Sam pogrešam alternativne založbe, zanimivo pa je videti, kako se na sejmu predstavljajo posamezne države, npr. Skandinavske ali Nizozemska. Organizirani so seminarji, predavanja in tiskovne konference gostujočih glasbenih skupin, tako, da imaš priložnost videti, kako deluje posel na nekoliko večjem nivoju kot pri nas.
V zadnjem času imaš pomembno vlogo pri projektu “Mostovna”. ( Shod, ki se je odvijal 7.3.1997v Novi Gorici, je uspešno predstavil dejavnosti novogoriške mladine, ki je bila širši javnosti doslej neznana. Nastopile so številne glasbene skupine, ustvarjalci in ustvarjalke s področja likovne, gledališke, literarne in filmske umetnosti. Shod je doživel pozitiven sprejem in odziv v javnosti, s strani mestne oblasti pa tudi trdno zagotovilo, da bo Nova Gorica že letošnjo jesen (1997) pridobila prostore podjetja Mostovna ob železniški postaji-od tu ime projekta - za nemoteno odvijanje neodvisne kuture). Kakšna je tvoja vloga pri združevanju in kanaliziranju kreativne energije v Novi Gorici? Kakšne izbire vlečejo današnje generacije?
Povsod po Sloveniji se na področju alternativne kulture nekaj dogaja. Do prostorov za delovanje so s pomočjo vodilnih, lokalnih struktur prišli v Idriji, Celju, Krškem, Ljubljani, le Nova Gorica je specifična tudi na tem področju. Vsaj tako se zdi...
Sam si o prostorski problematiki ogromno pisal, polemiziral in še vedno vztrajaš kot eden vodilnih organizatorjev projekta “Mostovna”. Torej si optimist?
Seveda sem optimist, ker bom na koncu imel veliko zadoščenje. Parcialno se stvari le spreminjajo. Najbolj glasni med nami ( klub Druga stran ) so že dobili začasne prostore in nekaj denarja za realizacijo svojih programov, vendar to ni to...Vsi si namreč želimo uresničitev skupnega projekta.
Ob tej priložnosti je izšla tudi zloženka, kjer so predstavljene vse ustvarjalne, kreativne sile projekta “Mostovna”. Informacija je dostopna tudi na internetu : http://www.spin.si/mostovna.
Trenutno je Mostovna prišla v roke Rdečega križa in upam, da smo bližje realizaciji projekta. Na potezi so torej občinske strukture...
(Primorska srečanja)

Varja Velikonja