Intervju: SMOG (Bill Callahan)

Med samotarji, ki se nikoli niso podredili nepisanim tržnim pravilom, a z vztrajnostjo počasi in zanesljivo le stopajo med 'velike', zagotovo sodi tudi Bill Callahan. Ime 'skupine' Smog, pod katerim deluje, je le krinka, ki dopušča odprte možnosti sodelovanj, a Bill v vsakem primeru drži v rokah vse vajeti. Je snovalec vseh glavnih zamisli, avtor pesmi, interpret, in predvsem večni popotnik. Navdiha mu tako nikoli ne zmanjka.
Imel pa je tudi nekoliko sreče. Prav kmalu ga je odkrila sicer majhna, a dovolj prodorna neodvisna založba Drag City in mu po štirih samozaloženih kasetah omogočila boljše snemalne pogoje in objavo posnetkov na ploščah. Obenem se je takrat, v začetku devetdesetih let, neodvisno eden od drugega pojavilo še nekaj skupin in posameznikov, ki so v ospredje postavljali nebrzdano ustvarjalnost, tehniška raven izvedbe in zvoka je bila na drugem mestu, če ne še nižje. Vseh skupaj se je oprijel naziv lo-fi (kot nasprotje popolnosti hi-fija) in kmalu so mediji začeli lepiti tovrstno nalepko na vsakogar, ki je objavil nekoliko slabše posnetke. Iz kakršnih koli razlogov, estetskih ali takih, izvirajočih iz danih pogojev. Bill odgovarja po elektronski pošti...

Zakaj objavljaš plošče pod imenom 'skupine', čeprav si edini stalni član Smog. Ali si si na začetku zamišljal Smog kot pravo skupino?
Ne, Smog sem bil od vsega začetka le jaz sam. Že kot otrok sem izbral ime skupine, kar nekaj let preden sem sploh začel s pisanjem pesmi, torej je snemanje plošč pod imenom Smog uresničitev teh otroških sanj. Snemam sam ali z drugimi ljudmi. S tem ko plošče objavljam pod imenom skupine in ne pod svojim, ohranjam odprte možnosti. Smog je lahko karkoli.
Večkrat te omenjajo kot začetnika ali pobudnika tako imenovanega lo-fi zvoka ali celo gibanja. Prve štiri albume si posnel s pomočjo relativno cenenih naprav in objavil le na kasetah. Te je vodilo estetsko prepričanje ali je bila to edina možnost?
Nisem naklonjen nobenemu kakorkoli imenovanem gibanju ali estetskim prepričanjem. Zgodnje posnetke sem naredil doma zato, da sem lahko ohranil 'varnost'. Nikogar ni bilo, ki bi zameglil posnetke, kot si sam ne bi želel. Domače snemanje je preprosto in dobro za učenje osnov, da sem lahko napredoval proti višjim idejam.
Po dvanajstih letih si še vedno zelo dejaven (normalno si ustvarjalci z leti privoščijo vse daljše premore), objavljaš album na leto. Ali objaviš vse, kar posnameš in ali posnetke smatraš kot neke vrste dnevnika?
Večkrat razmišljam, da sem prišel do konca. Potem pridem na neko idejo, ki me vznemiri. Vse skupaj je podobno pleskanju hiše. Nekaj časa si zadovoljen z narejenim, a sčasoma opaziš pomankljivosti in začneš vse znova, v neskončnost.
Kolikor vem, še nisi posnel priredbe, medtem ko je npr Chan Marshall aka Cat Power objavila že dve tvoji pesmi. Kaj si misliš o njenih izvedbah?
Mislim, da ima dober glas, nekaj kar bi moralo izvirati iz minareta. Všeč mi je bila verzija Bathysphere, za katero je sama pojasnila, da se je je naučila, ko sem jo izvajal na samostojnem nastopu. Torej je bolj verzija koncertne izvedbe kot tiste s plošče.
Red Apple Falls sem slišal samo enkrat ali dvakrat.
Ker na tvojih ploščah sodeluje kar nekaj eminentnih glasbenikov, si mislim, da je včasih težko obdržat lastno identiteto. Torej, kdo prinese glavne ideje, si ti tisti, ki na konci odloči…
Sam izberem glasbenike in oni se vedno zavedajo, da obvelja moja odločitev, zato nikoli ne izgubim identitete.
Zakaj si se preselil v Chicago (od kje?). Ali le zato, da bi bil bliže galsbenikom, s katerimi sodeluješ?
Živel sem v Južni Karolini, Kaliforniji, Georgiji, Marylandu, New Yorku in drugje, preden sem se preselil v Chicago. Ja, v Chicago sem prišel iz preprostega razloga, da bi bil bliže svojim prijateljem.
Na zadnjih ploščah si še bolj odprt za različne pristope. Lahko razgrneš vplive, glasbene in za besedila.
Sedim v starem kamnitem vrtu. Starejše ženske prodajajo tobak v mošnjah, divji zmenki, živo rdeči natikači okrašeni z zlatom, in turški playboy. Vse to se mi plete po mislih. Verjamem, da so to moji poglavitni vplivi.
Mislim, da je smisel za humor pomemben za tvoja sicer smrtno resna beesdila. Lahko razumemo pesem Dress Sexy At My Funeral kot neke vrste sporočila tvojim ljubiteljem, ki bi te radi obdržali kot kult za vsako ceno?
Na to nimam odgovora.
Lahko razgrneš bližnje načrte? Morda sodelovanje izven Smog ali celo remikse?
Trenutno sem v Turčiji. To me spodbuja k misli, da bi imel turnejo po vzhodno-evropskih državah - Turčiji, Češki, Slovaški… Imam določene ideje za naslednji album, ampak v tem trenutke res samo ideje, samo pecelj sadeža, ki mora šele zrasti, da bi ga lahko predelali v žganje.
Zadnje čase veliko potujem. Ne morem se niti spomniti, kdaj sem odšel in kateri dan je danes. Nimam povratne vozovnice. Ostal bom tukaj, dokler ne pride čas, da poskusim dobiti pravi zvok.
(Muska)

Janez Golič