Intervju: SOPHIA (Robin Proper Sheppard)

foto: Janez Golič Kanček zgodovine. Chula Vista je predmestje San Diega, od koder se je Robin Proper Sheppard še z dvema pajdašema odpravil v svet. Domače okolje pač ni bilo naklonjeno glasbi, ki so jo igrali The God Machine. Najprej jih je pot vodila v New York, od tam naprej v Amsterdam in ko so z igranjem po ulicah zaslužili dovolj za bivanje v otoški prestolnici, so jo le mahnili v glasbeno meko, v London. Demo posnetki so navdušili odgovorne pri Fiction Records (The Cure) in The God Machine so zanje posneli in objavili dva albuma, najprej Scenes From Second Storey in posthumno še One Last Laugh In The Place Of Dying. Slednjega so fantje posneli v Pragi, kamor jih je vodila potovalna žilica, in prav tam je za posledicami možganskega tumorja umrl basist Jimmy Fernandez. Po tem The God Machine niso mogli več obstajati. Robin je za kar nekaj časa obesil kitaro na klin, bobnar Rob Austin pa se je posvetil filmu oziroma video produkciji. Čas zaceli rane, Robin se je po letu, dveh vrnil h glasbi in sicer tako, da je ustanovil založbo Flower Shop in zanjo objavil kar nekaj zanimivih plošč manj znanih otoških skupin. Nekaterim je pomagal tudi s produkcijo. Predlani pa je le sestavil novo skupino in v domačem studiu posnel album Fixed Water. Skupina se imenuje Sophia.
1.septembra 1997 sem se v Londonu le srečal z Robinom. Prav prijazen fant je, in v nasprotju z melanholično glasbo, ki jo igra, je radoživ in neustavljiv sogovornik.


Zdi se, da nimaš obstanka. Kamor koli greš, ostaneš le leto ali dve.
Vendar sem bil v San Diegu 18 let.
Ja, ampak skozi glasbeno kariero...
Potrebujem le stalno osvežitev, prenovo, če hočeš, novo okolje. Ne maram okolja, na katerega se privadiš in postane vse normalno, to ni posebno navdihujoče. Nazadnje sem se preselil iz Londona v Bruselj, ker bi lahko imel težave z vizo. Sem ameriški državljan in imam v Angliji prepoved za delo in tako naprej. Obenem sem v Bruslju spoznal nekaj prijetnih ljudi in ko sem bil tam s Sophijo, se mi je Bruselj zdel najprimernejše mesto za preselitev. Belgija je relativno majhna država in ljudje so zelo umirjeni, nobene naglice ni v njih, vse skupaj bolj spomni na podeželje. Denimo, zelo podobno Češki oziroma Pragi. Obenem sem sedaj bolj zaposlen, imam gramofonsko založbo, imam novo skupino, in vse to me veže na eno mesto. Z The God Machine smo lahko vsi trije odšli kamor koli in ustvarjali v katerem koli okolju. Sedaj sem vezan na Evropo, in Belgija je odlično izhodišče za mojo dejavnost. V nekaj urah sem z vlakom v Londonu, v nekaj urah pridem v Pariz ali Amsterdam. Pred kratkim sem za svojo založbo podpisal z danskim bendom Speaker Bites Me, in spet lahko zelo hitro pridem tja. Sedaj sem po nekih treh mesecih spet v London in kar ne morem se privaditi na ta hrup. Hodiš po ulici in se zaletavaš v ljudi, vroče je in soparno, vsi so napeti in nekam hitijo. V Bruslju je povsem drugače. Vsi imajo dovolj prostora; greš na vlak, avtobus in povsod je dovolj prostora zate. In sedaj potrebujem ta prostor.
Si preselitev že vnaprej načrtoval?
Ja, seveda. Že nekaj časa sem vedel, da se moram preseliti. Res bi se lahko šel nazaj v Ameriko, nič me ni oviralo pri tem, ampak to preprosto ni več moj dom. V Evropi sem že 10 let in ne predstavljam si, da bi živel kje drugje. V Bruslju sem spoznal prijatelje in menim, da so ljudje tam manj povzpetni. Podobno velja za Prago. To je tako kot... Na primer, Parižani se držijo zelo visoko, samo zato, ker živijo v velikem mesto. Isto velja za Berlin ali Amsterdam. V Pragi je drugače. Ljudje te sprejmejo popolnoma drugače in če nekaj časa ustvarjaš v takem okolju, postaneš del te mentalitete. Tako okolje lažje postane tvoj dom. Tudi ljudje so zelo odprti in to mi je všeč.
Kako je Jimmyjeva smrt vplivala zvočno podobo Sophije, ki se dokaj razlikuje od tvojega dela v The God Machine.
Vse je povezano. Ni pravega razloga, da bi bila Sophia nekaj popolnoma drugega od The God Machine. Denimo, pesmi Boy By The Roadside ali In Bad Dream so zelo blizu tega, kar počnem sedaj v Sophia.
Vendar je zvočna podoba povsem drugačna.
To je res, Sophia pač ni več tako rock, kot smo bili The God Machine. Takrat smo zveneli in dajali vtis, da smo rock skupina, ne glede na to, kako tihe in počasne so bile pesmi. Pri Sophiji pravzaprav ne vem, zakaj je to izginilo. Morda sedaj vem, kje so vplivi, vem, kako napisati pesem, vse je bolj premišljeno, medtem ko smo bili The God Machine trije jezni možje zaprti v svoj krog. Kot Sophia vse pesmi napišem sam ob akustični kitari. Nisem več jezen, kvečjemo žalosten. Bolj izhajam iz lastnih izkušenj. Če bi nadaljeval z Austinom, bi zagotovo lastne izkušnje prilagodil njegovim in glasba bi bila spet drugačna. Tudi v The God Machine je bila prisotna ta melanholija, ampak na jezen način. Vseskozi se ta način spreminja. Celo pesmi, ki jih pišem sedaj za drugi album Sophije, so spet drugačne. Grem malce nazaj v zvok The God Machine. Pa ne bom uporabljal električnih kitar in Marshallovih ojačevalcev, temveč bo vse narejeno na akustične kitare. Na primer pesem I'm Going Down To The River bi lahko pristala na prvem albumu The God Machine, le da je narejena na akustična glasbila. Vse te spremembe nastajajo zaradi mojih novih pogledov na stvari in zaradi novih izkušenj.
Je morda na nek način Michael Gira vplival nate?
On je predstavljal zelo velik vpliv na The God Machine. Ne toliko njegove zgodnje plošče Swans, ampak kasnejše stvari, predvsem plošča White Light From The Mouth Of Infinity. Še vedno ga spoštujem in škoda je, da je prekinil kot Swans. Spoštujem njegovo vizijo, stalno se je spreminjal in ko je objavil album The Great Annihilator, si lahko začutil, da Swans ne bodo več dolgo trajali. Verjamem celo, da bo sam delal boljše stvari, ker je s Swans prišel do logičnega konca. Z njimi je prehodil pot od krajno hrupnega, brezkompromisnega benda do popolnega nasprotja, do akustičnih, zelo lepih pesmi. Na koncu je pristal nekje na sredi in logično je, da potrebuje novo identiteto, če se noče ponavljati. Menim, da je ta pot zelo podobna temu, kar počnem kot Sophia. To ni zavestna odločitev, ampak na prvem albumu Sophia sem razdelil pesmi na dva dela, in sedaj imam končno svobodo, da naredim še kaj vmes in kaj drugega. Na novem singlu je skladba, kjer sem uporabil le francoski rog in klavir. Tudi kot The God Machine smo eksperimentirali z glasbili, v pesmih Purity ali Piano Song, in poslušalci so to sprejeli. Kot Sophia na začetku nisem upal predstaviti drugačnih stvari, sedaj pa sem tvegal s to skladbo na singlu. Nisem bil prepričan, kako bo moje novo poslušalstvo reagiralo na to. Sedaj počasi dobivam odzive in vsi so navdušeni in celo pravijo, da bi morala biti skladba deset minut daljša. Na naslednji plošči bi rad našel mesto nekje vmes. Kot ravnovesje med skrajnostmi in videli bomo, kaj bo prišlo iz tega.
Sophia, foto: John Cheves Kako si prišel do imena Sophia? Lahko bi bilo žensko ime ali latinsko "modrost".
Pravzaprav sem si ime sposodil iz nekega filma. Dva moška se pogovarjata o ženskah, vmes pade beseda Sophia in eden reče, da je to latinska beseda za modrost. Na začetku sem želel za ime nasprotje modrosti, a ko vse skupaj prevedeš nazaj iz grščine, izpade "ignoranca". Ne morem imenovati svoje skupine "ignoranca". Tako sem ostal pri Sophia. Menim, da je tako v redu. Sklada se z glasbo, ki je nekako čustvena, in tudi samo ime dobro zveni.
Si vmes, med The God Machine in Sophia, odkril kako glasbo, ki je posredno vplivala na te razlike, na primer Will Oldham, ali Smog?
Šele pred kratkim sem odkril Willa Oldhama, tako da on ni vplival. Bolj vplivna je Patti Smith, predvsem s prejšnjo ploščo Gone Again. To je res izredna plošča, briljanten album, eden najboljših. No, vedno sem poslušal, denimo, Neila Younga, ali Talk Talk, njihov album Laughing Stock.
Talk Talk?
Ja, moral bi slišati to ploščo. V redu, sedaj se smejiš, ampak če bi slišal to njihovo ploščo, bi vedel, od kje črpajo Tortoise, Ganger in Ui. Če se boš pogovarjal s temi skupinami, jih kar vprašaj za to ploščo. Ali Bark Psychosis. Jih imaš rad? Vem, da najbolj cenijo prav ploščo Laughing Stock. Vsi pač od nekje pobiramo. Res, poslušaj to ploščo in zagotavljam ti, da ti bo všeč. To je krasna plošča. Če imaš čas, pojdi v HMV in nabavi ta album. Ne boš razočaran. Če bi moral priporočiti eno ploščo, bi to bila ta.
Kako vodiš založbo Flower Shop Recordings, glede na to, da si v Bruslju?
S tem ni toliko dela, kot se morda zdi. Ko pogledaš velike založbe, pri njih dela ogromno ljudi in jaz ne vem, kaj počnejo vsi ti ljudje. Razumem, da obstaja vse več skupin, ampak, kaj je potrebno narediti? Imaš podpisano pogodbo s skupino, gredo snemat ploščo, morda še video, pošlješ jih na turnejo in to je vse.
Dandanašnji imaš telefon, imaš računalnik in osnovno delo lahko opravljaš kjer koli. Lahko bi bil na plaži! Zakaj bi moral biti v Londonu? Morda le zato, da bi hodil na koncerte in se kazal ljudem. Nočem na koncert samo za to, da me bodo tam videli. Če grem, grem zaradi koncerta in ne zato, da se bom z vsemi rokoval in delil vizitke. V Bruslju je resda manj koncertov, ampak to so dobri koncerti. V Londonu imaš vsak večer 25 koncertov, vsak dan v tednu, ampak od tega je 100 koncertov zanič. Je pa res, da se še prilagajam na ta položaj. Imam nekaj prijateljev tu v Londonu, ki mi pomagajo pri promociji, skrbijo za pojavljanje plošč na radiu, skrbijo za koncerte skupin na moji založbi. Menim, da sodelujem s pravimi ljudmi. Si zadnje čase videl zanimive skupine?
Ja, Red Blondehead, so iz New Yorka. Potem belgijski bend Thou, oni so pri nemški založbi Brickman. Pri njih igra nekdanji član dEUSa, Rudi Trouve. Belgijske skupine imajo popolnoma drugačen odnos do glasbe. Rudi bi najraje le slikal, noče biti popularen in zato je tudi zapustil dEUS. Potem jasno skupine pri Flower Shop, posebej Speaker Bites Me. So najboljši koncertni bend, kar sem jih videl zadnjih pet let. Imajo ženski in moški vokal, so kvartet in res so dobri. Kdo še? P.W.Long Reelfoot, to je tip, ki je bil prej v Mule. Imajo novo ploščo, krasna plošča, gre bolj v country in blues. Je bolj akustična. Dober bend so tudi Francozi Bastards. Imajo album, ki so ga posneli z Johnom McNeilom. Francoski bendi so res divji. Se spomniš benda, ki je igral s Cop Shoot Cop? Diety Guns. Bastards so bolj v post-rocku, blizu Tortoise, bolj ambientalni, ampak znotraj tega so prav agresivni. Uporabljajo čudaške semple in podobne stvari.
Tim iz Penthouse oziroma Ligament mi je pravil, da ni več v skupini, čeprav je zraven na plošči?
On je s Sophijo igral le na enem koncertu. Res je na albumu, ampak vedeti moraš, da mi je pri snemanju plošče pomagalo vsaj deset ljudi. Od teh jih na turnejo vzamem morda pet. Na nastopih so mi pomagali tudi člani Swervedriver, sedaj mi bodo pomagali trije člani danske skupine Psycho Janis, ki so precej hrupna skupina. Bobnar bo isti, kot je z menoj sedaj, sicer pa se vse lahko spremeni. To mi obenem preprečuje, da bi se s Sophijo začel ukvarjati preveč resno. Tako kot se nam je zgodilo z The God Machine. Ko si enkrat na veliki založbi, igraš njihovo igro - objaviš album, greš na turnejo, spet objaviš album, greš na turnejo... Sedaj bi rad razdelil aktivnosti na delo s skupino, na delo z založbo, konec koncev si vzel prosto. Nihče ni vezan name, ker če ima na primer bobnar obveznosti s svojo skupino, vzamem koga drugega.
Plošča Fixed Water je v celoti posneta s 'pravimi' glasbili. Zadnje čase pri rockovskih skupinah zaznamo močan premik k elektroniki, bendi delajo remikse, delajo plesne stvari, se igrajo s studijem. Razmišljaš tudi sam o podobnih postopkih?
Pravzaprav sem tri pesmi na plošči naredil z Johnom Tyem iz Lo Recordings. On je bolj v drum'n'bass sceni, ampak to niso pravi remiksi. Tega ne bi mogel narediti. Že The God Machine smo uporabljali semple, ampak na drugačen način. S tem smo delali hrup ali zapolnjevali prostor. Na plošči Fixed Water je John posemplal le glasbila, ki smo jih igrali sami, tako da niti ne moreš reči, kje so ti sempli uporabljeni. Vse zveni naravno.
Nimam nič proti, da ljudje delajo remikse, ampak raje izkoriščam tehnologijo na drugačen način. Pomaga mi, da lahko nekaj ustvarim. Ne pa samo zato, da lahko na koncu rečem, da sem jo uporabil. Tudi ne bi hotel delati remiksa samo za to, ker bi tako lahko prodal kakšno ploščo več. Ne, ne nameravam narediti nekaj kot Sophia remiks album.
Ampak kdo ve, nekega dne...?
Ne, ne... Stvar je v tem, kot sem že rekel. Nič nimam proti temu. Če bi me kdo prepričal, da bom s tem naredil res nekaj novega, potem bi šel v to. Dandanašnji veliko skupin dela remikse le zato, da bi prodali več plošč. Tega ne bi naredil. Če pa bi to vzel za zabavo, če bi poznal človeka oziroma bi bil kdo od mojih prijateljev, potem OK. Ne bi pa klical na kako veliko založbo in prosil, naj mi pomagajo in najdejo človeka, ki bi delal remiks in bi s tem prodal tisoč plošč več.
Kako kaže z novo ploščo?
Snemati naj bi začeli januarja. Prej gremo še na turnejo, na žalost ne tako daleč, da bi se približali Sloveniji. Ljudje me sprašujejo, kdaj pridem, na primer v Italijo, vendar ravno zato, ker so ob meni ljudje iz različnih skupin in ima vsak svoje obveznosti, bo turneja dokaj kratka. Za prihodnje leto načrtujem, da bi sestavil trdnejšo zasedbo in bi lahko šli kam dlje. Ker, to ti lahko priznam, nisem si mislil, da bo Sophia tako popularna, kot je. V nekaterih evropskih državah se plošče Sophije prodajajo trikrat, štirikrat bolje kot The God Machine. Tega ni nihče pričakoval, posebej ne jaz sam.
Imaš kaj za dodat?
Morda le to, da je Ronald Austin, nekdanji bobnar pri The God Machine, pomagal pri režiji videa za Sophijo. Videospot se je prikazoval povsod, na MTV, na drugih državnih glasbenik kanalih, ki jih je po Evropi vse polno. To bi bilo verjetno res vse.
(prirejeno za članek v reviji Muska)

Janez Golič