SOPHIA
The Infinite Circle
(Flower Shop, 1998)
THE PARADISE MOTEL
Flight Paths
(Infectious, 1998)

Pomemben je občutek. Robin-Proper Sheppard z novimi pomočniki v osnovi ni tako zelo daleč proč od starih dobrih The God Machine, kot se zdi na površju. Zamenjamo do konca navite električne kitare z akustičnimi, polno zveneče bobne za “metlice” in grleni glas za stokajoče vzdihe, in smo tu. Ista v nedogled ponavljajoča zaklinjanja, ista boleča melanholija. Le če je Robin v rockovskem triu obesil svoja osebna razočaranja na veliki zvon, jih zdaj obrača navznoter s pretresljivimi izpovedmi. Uvodna Directionless nakaže razloge. “I kissed my baby, she's just one month old, I kissed her mother, nothing I can say can console”. Ko v Woman bridko izpove: “Woman, you're a whore, at least a happy whore”, počasi sestavimo mozaik njegovih razočaranj. Odšla je brez odpuščanja in Robin se je zavrtel v istem neskončnem krogu.
The Infinite Circle je skoraj logično nadaljevanje okleščenega prvenca Fixed Water. Več sodelavcev tokrat gradi bogatejši zvok, ki je topel, zaobljen in se lepi na preproste Robinove akorde. Z vsako naslednjo skladbo pa se napetosti povečujejo, komaj za spoznanje vse postaja glasnejše in hitrejše, ne da bi Sophia prestopili raven introvertiranosti. Sklepna The River Song je že prav mogočna, srhljiva poema, s simbolnim odrešilnim momentom deroče reke. Kot da bi Robin z eno nogo že stopil vanjo…
Podobna občutja zadrževane izpovedne moči vejejo iz vseh pesmi albuma Flight Paths avstralskih The Paradise Motel. Tudi njihove pesmi so v osnovi karseda preproste, vodene s klasičnim kitarskim prijemom, a se razvijajo v mogočne orkestrirane skladbe, ki se jih ne bi sramovali objaviti niti Tindersticks na svojem drugem albumu. Slog je očitno globaliziran; čutno, na trenutke komaj slišno petje Meride Sussex sili v primerjave z Jullee Cruise ali Mazzy Star, s tem da izrazitost posameznih pesmi ogroža “primat” samih Cowboy Junkies. Pomanjkljivo tehnično znanje nadomeščajo z dinamičnimi zasuki, ne da bi rušili naravni tek skladbe. Bolj “vprašljiva” je uporaba popačenih hiphopovskih ritmov, ki se (zaenkrat?) pojavljajo še sramežljivo in nekako rušijo nadčasno dimenzijo njihove glasbe. Jih pa zato delajo sodobne, in konec koncev, kaj ni ob obratu tisočletja dovoljeno že prav vse?
(Muska)

Janez Golič