THE SOUND AND THE FURY
A Rock's Backpages Reader
Urednik Barney Hoskyns
(Bloomsbury Publishing, London, 2003, str.410)

Barney Hoskyns je že več kot dvajset let zapisan rokovskemu pisanju in urednikovanju. Njegove recenzije lahko beremo v revijah NME, The Times, Vogue, Arena, Rolling Stone, The New Statesman, the Independent on Sunday, urednikoval je pri reviji Mojo. Vzrok za zvestobo rokovskemu izražanju je sila preprost, rad ima rokovsko glasbo v vseh njenih izraznih oblikah, od punka do soula, elektro-popa, alter countryja in vseh ostalih substratih tega angloameriškega genija Roka. Odraščal in navdihoval se je ob pisanju imenitnih glasbenih piscev in pisk (mnoge med njimi je tudi ponatisnil v knjigi), katerih misli so mu še dodatno razjasnile, za kaj pri rokenrolu v bistvu gre. To je neustavljiva kombinacija zvoka in spektakla, glasbe, podobe, nastopa in rituala. Leta 1999 je začel pripravljati arhiv člankov, prispevkov, intervjujev svojih najljubših rokovskih piscev in pisk, vse od Ala Aronowitza, Willa Selfa, Glenna O'Briena, Jona Savagea, Lennya Kayea, Greila Marcusa, Vivien Goldman. Tako so se rodile Rock's Backpages (www.rocksbackpages.com), kjer imamo zbranih nad tisoč klasičnih rokovskih člankov, recenzij, intervjujev, refleksij. Gre za univerzalno resonanco glasbe od Elvisa pa do Eminema. Trenutno. Članki o rokovski kritiki pokrivajo častitljivo obdobje štiridesetih let. Prebiranje materiala pa je avtorju sprožilo številne utrinke, primerjave in ugotovitve, kako se je pisanje rokovske kritike razvijalo, spreminjalo, kako so se svobodnjaki rokovskega pisanja nekoč izražali, čemu so dajali prednost, kako intezivno, zaupno, nespoštljivo in ikonoklastično je bilo. Žalostno dejstvo je, da je dandanašnji medijska rokovska kritika predvsem v službi glasbene industrije, je njen servis, z vse bolj pičlo kritiško avtonomijo, da o kakšni odgovornosti pred bralci in bralkami sploh ne govorimo. Vse se spreminja, tretiranje poularne kulture in njeno predstavljanje v javnosti pa še najbolj. Danes najstniki v glavnem ne vrednotijo pop produktov, vse je na dosegu roke, tretirajo jo podobno kot coca colo npr. Nobeno naključje ni, da je prodaja glasbenih izdelkov v rapidnem upadanju, britanski glasbeni tednik NME proda danes manj izvodov kot kdajkoli prej. Zato pa veliko svežega in novega rokovskega pisanja zasledimo na glasbenih medmrežnih straneh, kjer so oglaševalski odstotki še vedno tako nizki, da ne ogrožajo sodelujočih. Na prvi pogled se lahko zdi decentralizacija novih medijev disorientirana, toda sprejemati jo moramo kot novo življenjsko linijo rokenrola. Internet že nekaj časa ponuja povsem nove pomene in nove izmenjave med umetniki in fani.
Avtor se v uvodu v svojo zbirko kritiških zapisov samokritično sprašuje, kaj lahko pisci v klasičnih medijih storijo v danih okoliščinah? In se nato hrabro uveri v tisti samozavestni drži, v stilu, seveda moramo najprej vzdržati v neizprosni banalizaciji rokenrola. Ne smemo dopustiti, da kapitalizem načne in pokvari naše duše. Govor je seveda o glasbi, o vrednotenju rokovske glasbe, o kritiki le te. Ko govorimo o glasbi, govorimo o duhu, o emocionalnih stanjih in nikakor ne o našem materialnem stanju.
Vsebine prispevkov v knjigi The Sound And the Fury je avtor uvrstil v šest sklopov, ki se tematsko pokrivajo in so združeni pod naslovi kot: Zvezdništvo, Bližnja srečanja, Na sceni, V živo in direktno. Več kot užitek je brati izbrane tekste Simona Reynoldsa o Lollapaloozi, kot Woodstocku izgubljene generacije, Davida Daltona o glasbenem fenomenu pop kulture, festivalu v Altamontu, izredno čustven intervju Willa Selfa iz leta 1995 z Morrisseyjem, misli, ki jih je vse prej kot običajen pocukrani nekrolog ob smrti Johna Lennona zapisal Simon Frith, prekrasen, še danes sočen pogovor in pretresljivi detajli o Cobainu izpod peresa Jona Savaga iz leta 1993. Zapisi, ki so prava poslastica, ponujajo mnogo iztočnic in bi lahko bili kratek kurz v šolo kreativnega pisanja o rokenrolu. Toda rdeča nit, ki povezuje vse te pisce in piske je poleg izredne literarne bravuroznosti, znanja in vehementne rokovske drže prav gotovo Ljubezen do glasbe same. Trdno sem prepričana, da samo iz te osnove lahko vzniknejo teksti, ki tlakujejo zgodovino rokenrola, opisano iz druge, kritiške strani.
(Muska, julij/avgust 2003)

Varja Velikonja