FRANKIE SPARO
Welcome Crummy Mystics
(Constellation, 2003)
Ker je Frankie Sparo našel zatočišče pri kanadski neodvisni založbi Constellation, je logično in normalno, da mu pomagajo člani zasedb Godspeed You Black Emperor in St Mount Zion, ki prav tako snemata za omenjeno gramofonsko hišo. Po preposlušanju njegovega drugega albuma Welcome Crummy Mystics pa se mi le postavlja vprašanje, v kolikšni meri je to sploh še plošča, ki jo lahko podpiše le s svojim imenom…Kajti, sam bi le z glasom in kitaro izzvenel hudo povprečno, če ne celo diletatsko in nekako nedodelano. Ne le pesmi same, tudi njegova vokalna izvedba šepa, in ko te pomankljivosti prikrije s posiljeno popačenim petjem, bi se ob tem zdrznila vsaka šolana ušesa. Bolje jo odnesejo pesmi, kjer se Frankie umakne v ozadje in da prednost aranžmajem številnih gostujočih glasbenikov. Da, prav ti dajejo glavni pečat tega albuma. Zdi se celo, da bi spremljava zlahka zdržala sama zase, saj se ti glasbeniki udejstvujejo večinoma v instrumentalnih zasedbah. Oziroma še več; mestoma kompleksni spoji jazzovsko navdahnjene ritmike in zvočno uravnotežena godala postanejo gradniki pesmi, nosijo celo zvočno strukturo, ki jo prisotnost vokala le omaje. Še najočitneje je njihov prispevek opazen takrat, ko ga ni! Takrat, ko se Sparo opre le na svojo kitaro in postane bleda senca Billa Callahana iz Smog.
Tako razmerje med vokalnim prispevkom in aranžmajem me spomni na stare dobre Tuxedomoon, pa tudi po beomski drži jim je Frankie Sparo dovolj blizu. Zato mu amaterizem zlahka odpustim, profesionalno izčiščene glasbe je v današnji glasbi tako ali tako preveč. V tem vidu je njegov izdelek neprimerno bolj človeški, naraven, spontan (karkoli ti termini danes še pomenijo) od večine tudi t.i. neodvisne produkcije. In nenazadnje, od tu naprej lahko samo še napreduje.
(Rock Obrobje)
Janez Golič
