SPIRITUALIZED
Songs In A&E
Sanctuary, 2008
Tisto, kar je Jason Pierce večinoma le opeval v svojih pesmih, je kot hudič iz risbe stopilo v ospredje njegovega življenja. Spiritualno zaklinjanje h Gospodu, poveličevanje drog, sprejemanje in zavračanje ljubezni, vse to je huda bolezen spremenila v realno stanje duha. In ker je šlo že za biti ali ne biti, zbirke pesmi pod naslovom Songs In A&E (ambulance and emergency) ne moremo ločiti od dihanja smrti za vrat. Že vložene so v ovitek, ki z oblikovanjem spomni na škatlo aspirina, notranje oblikovanje pa sploh razgrne pokrajino injekcij, ki tokrat služijo za vbrizgavanje nekih drugih substanc… Ne glede na to, da je bila večina pesmi spisana še pred urgentnim odhodom v bolnišnico.Zato se glasba ni pretirano spremenila. Pravzaprav se že od Spacemen 3, od sredine osemdesetih let, Jason drži nekih osnovnih premis, kar bi bilo povsem razvidno, če bi jih le prevedel na nekaj akordov akustične kitare. Nekaj pesmi z nove plošče je prav takih, oguljenih na bistvo, kjer intimna izpoved šele pride do polne veljave. A po drugi strani se Jason ni odpovedal temu psihotičnemu rock'n'rollu, oziroma po angleško povzema bogato ameriško tradicijo rockovskih izpeljav. Večina priredb, ki jih je že posnel, so izvorno delo ameriških avtorjev (MC5, Suicide, Stooges, Mudhoney…), Jason je notri le vpeljal značilni angleški preplet melanholije in humorja. »Oprosti oče, sposodil sem si tvojo puško«, uvede Borrowed Your Gun, in pušča poslušalca v pričakovanju. In takoj nadaljuje, »postrelil sem vso družino« in pesem sklene s »ponovno mi je zmanjkalo nabojev«.
Na prvi posluh navdušujejo nadvse preproste melodije, teh mu po množici plošč še ni zmanjkalo. Z otroško lahkoto izpeljuje melodične linije, ki stalno drsijo v smer banalnosti in vedno znova jih izkušeno preusmeri v avtorsko prepričljiv pristan. Zna z glasom, ve, da se niti v teh ključnih trenutkih ne sme prepustiti malodušju. Če ne drugače, za to poskrbi vrstni red pesmi, ki se v prvi polovici plošče razvijajo od umirjenih »pogovorov z angelom« tja do gorečne Soul On Fire in definitivne mešanice arhetipov rock'n'rolla – Yeah, Yeah. V drugi polovici plošče intenzivnost zlagoma popušča, vse do v tišino položene Goodnight Goodnight. Ta, skoraj preveč logični tek presekajo instrumentalni vložki, vsi naslovljeni s Harmony, kar ima spet dvojni pomen. Istočasno z glasbo za album je Jason namreč pisal glasbo za novi film režiserja Harmonyja Korina, njegova žena Rachel pa poje v duetu v Don't Hold Me Close. Zdi se, da so ti vložki že odlomki glasbe za film, sicer povsem drugačne vsebine.
Preprostim melodičnim linijam in jasnim besedilom tokrat sledijo še ostali glasbeniki v skupini. Večino starih sodelavcev je Jason v zadnjih petih letih zamenjal, nove je večinoma speljal Julianu Copeu. Zagotovo pa je bil spet on tisti, ki je usmerjal njihove prispevke, zapovedal igro brez efektov, ki so nekdaj zamegljevali bistvo pesmi oziroma to bistvo speljali v abstraktna področja. Ampak brez skrbi, Spiritualized znajo tudi s prečiščenim zvokom pesmi pripeljati do vrhunca, v vrtinec, kjer se zamaje zavest ali je vsaj na veliki preizkušnji. Jason je eno teh uspešno prestal.
(Muska, junij-julij 2008)
Janez Golič
