SPIRIT FEST
Anohito
(Morr, 2018)

Že v času, ko so bili nemški indietroniki The Notwist najbolj izpostavljeni, so se posamezni člani le teh radi ustvarjalno družili izven matične zasedbe. Nastajali so konglomerati v polju eksperimentalne elektronike, novodobnega jazza in post-rocka, a na drugi strani so sami The Notwist svoje stvaritve izpilili do zadnje podrobnosti. Iz njihovega tabora so prihajali popolni pop izdelki, a zato so izgubljali na spontanosti in nenazadnje užitku. Sčasoma so se The Notwist skoraj ustavili, njihovo delovanje je sporadično, njihovi člani se raje udeležujejo ad-hoc projektov, kjer živi hitra uresničitev idej. Vsled tega so tudi ustanovili lastno založbo Alien Transistor in vsake toliko organizirajo festival, kamor povabijo le glasbenike, ki so jim blizu po duhu. Splesti se morajo prijateljske vezi, potem je tudi glasbeno soustvarjanje lažje in smiselno. In tako so se na festivalu Alien Disko pozimi leta 2016 srečali nesojeni vodja The Notwist Markus Archer, japonski duo Tenniscoats, Mat Fowler iz Jam Money in Cico Beck, ki tudi občasno pomaga v The Notwist. Začutili so ustvarjalno bližino in v dveh tednih so v stanovanju Markusa Acherja nastali posnetki za prvi album „super skupine“ Spirit Fest. Kar se je zdelo kot enkratni in težko ponovljivi dogodek, je doživelo nadaljevanje, nedavno zabeleženo na drugem albumu Anohito.
Tudi pesmi za ta album so nastajale v nenavadnih okoliščinah, morda v prostih dneh med skupno evropsko turnejo ali celo na daljavo, glede na to, da so člani razseljeni po vseh koncih sveta. Vsak je prinesel na skupno „mizo“ osnutke, ki so jih družno predelali in skončali v smiselno celoto. Zdi se logično in normalno, a njihova glasbena izhodišča so dokaj različna. Tenniscoats sama se gibljeta v strogo akustičnem folku z obveznimi besedili v japonskem jeziku. Markus se počuti najbolj doma v zapeljivih pop melodijah podkrepljenimi z elektronskim udarcem, medtem ko Mat rad gradi studijske kolaže. Tu nekje morajo poiskati stične točke in večinoma jim to tudi uspe. Nasilna vleka na svoje tu ne funkcionira.
Ravno povezovanje različnih glasbenih izhodišč je tista nit, ki se vleče skozi album Anohito. Nihče zares ne izstopa, vsi se prilagajajo vsem. Uvodna Anohito (Till the Gate) je elegantna balada, z občutenim petjem Saye Ueno v ospredju in s pazljivimi okraski vsepovsod. Na površju se zdi skladba kar preveč preprosta, a ko pozornost namenimo inštrumentalnim rešitvam, se soočimo z bogatim in domiselnim aranžmajem. Niz skladb je očitno premišljen, saj se vase zaključene pesmi izmenjujejo s studijskimi eksperimenti. Fete De Depart se začne s skoraj naključnimi efekti in vokalnimi intervencijami, in se konča že pri prvem refrenu. Yuri Zahn je uspavanka, a znotraj razvlečenih melodij se nabirajo razrahljani odkruški ritma in nedoločljivi zvoki na način, kot so jih znali sestaviti že Pram. Ta mala kakofonija se kar prelije v Look At The Colours, kjer blesti Markus s bendžom in zapeljivo melodijo, ki bi jo, na primer, The Notwist zlahka prearanžirali v indie pop hit. Še ena, ki diši do naivnosti kakih Pram, je Ueno The Future. Sloni na otroški igri na tolkalih in vokalih, ki so bolj ali manj vzkliki in šepetanja. Tenniscoats prevzameta vajeti tudi v predelavi japonske tradicionalne Takeda No Komoriuta, zato pa je sklepna Bye Bye bližje studijski igri z zvoki kakor strukturirani skladbi. Zajema vse do roba njihovega skupnega hotenja, medtem ko je meja na drugi strani folk melodija v vsej svoji preproščini in iskrenosti. Tovrstno sodelovanje je dobrodošlo za vse. Lahko zavijejo na stranpot, kamor sami ne bi šli, preizkusijo meje lastnih zmožnosti in želja. In glede na kilometrino vseh vpletenih, je to tudi odlična priložnost za na novo odkrito glasbeno spontanost in svežino. Po vsej sredinsko fabricirani in nasilno sproducirani muziki je tole pravi balzam za ušesa.

povprečna raven dinamičnega obsega: DR10

(Rock Obrobje, september 2018)
Janez Golič