Intervju: SIMON REYNOLDS / Interview with Simon Reynolds

Simon Reynolds Simon Reynolds je angleški novinar, izjemen pisec in poznavalec glasbe, ki jo zadnjih 25 let obravnava s strastjo, a tudi analitično in natančno. Je avtor številnih knjig, ki vsaka ponuja podroben vpogled v določen žanr, obdobje, odnos, preko opisovanja vseh ključnih izvajalcev in njihovih izdaj do vpetja v širši družbeni in socialni kontekst.


NESKONČNO RAZISKOVANJE

Njegova prva knjiga je Blissed Out: The Raptures of Rock, v kateri po ljubiteljsko opisuje in po akademsko pojasnjuje ključne rockovske izvajalce osemdesetih let. Zatem sta z ženo Joy Press objavila odmevno knjigo The Sex Revolts: Gender, Rebellion and Rock 'N' Roll, v kateri se podrobno ukvarjata z razlikami v spolu v popularni glasbi. Knjiga Energy Flash: A Journey Through Rave Music and Dance Culture je v splošnem priznana kot najpodrobnejša analiza in predstavitev plesne kulture s konca osemdesetih in skozi devetdeseta leta (v Združenih Državah nosi knjiga naslov Generation Ecstasy: Into the World of Techno and Rave Culture). Bring The Noise: 20 Years of writing about Hip Rock and Hip-Hop je zbirka številnih člankov, ki jih je Simon Reynolds pisal o spoju rocka in hiphopa. leta 2005 objavil knjigo Rip It Up and Start Again: Post Punk 1978-1984, ki v podrobnosti popisuje dogajanje znano kot postpunk in objava katere je, ne da ni posebej načrtoval, sovpadla s ponovnim širšim zanimanjem nad tem glasbenim gibanjem. Simon je pisal in še piše za številne glasbene revije in časopise - The New York Times, The Village Voice, Spin, The Guardian, Rolling Stone, The Observer, The Wire, Mojo, Uncut. Kot se spodobi je začel z lastnim fenzinom, čemur se pravzaprav ni odrekel vse do danes. Eruptiven pisec kot je, mu je pisanje recenzij in člankov za revije premalo, knjige pa običajno zajete v določen okvir. Zato je vedno iskal dodatne ventile za sprostitev izjemne želje po pisanju o glasbi in okrog nje. Njegov Blissblog je eden najbolj branih blogov o glasbi na spletu sploh. Ker je bila tik pred izidom še ena njegova knjiga, Totally Wired (Faber & Faber, 2009), nadaljevanje Rip It Up v obliki intervjujev in esejev, je bilo razlogov za prekooceanski klic več kot dovolj.

Kateri je bil glavni razlog, trenutek, ko si se odločil napisati tako podrobno knjigo o postpunku kot je Rip It Up? Je to zato, ker si odraščal ob tej glasbi in običajno je tako, da tisto glasbo, ki smo jo poslušali kot najstniki smatramo za najbolj razburljivo? Ima tvoja odločitev za knjigo kaj opraviti z nenadnim širšim zanimanjem za postpunk pred nekaj leti ali je šlo za naključje?
Mislim, da je post-punk ena najbolj razburljivih, ustvarjalnih, skrajnih in turbulentnih glasbenih obdobij v vsej zgodovini rocka in mladinske kulture nasploh. Verjel bi v to, tudi če tega ne bi preživljal kot najstnik in kot študent v zgodnjih 20 letih, ko smo ljudje nasploh bolj čustveni in imamo to vrsto biološko pogojene, s hormoni gnane energije, ki nas vznemirja. Ampak živel sem v tem obdobju, izšel sem iz tega zgodnjega navdušenja kot zvest poslušalec, zato sem posebno čustveno navezan na tisti čas.
Pravzaprav me je cela stvar začela ponovno zanimati prav ob koncu devetdesetih let in to zaradi vrste razlogov; leta 1999 sem bil star 36 let in začel sem se ozirati nazaj in razmišljati o potovanju skozi glasbo, ki sem jo spremljal. Istočasno je začelo bledeti moje navdušenje nad kulturo ravea, ki sem jo spremljal praktično skozi celotna devetdeseta leta. Ja, doletela me je neke vrste druga puberteta, doživljal sem podobno divje vznemirjenje okrog plesne kulture in elektronske glasbe kot prej s post-punkom; in s podobnimi razlogi. Glasba se je spreminjala im mutirala z neverjetno hitrostjo, zvoki so bili futuristični in čudaško kaotični, tudi kulturna politika scene rave je bila anarhična. Ko je to zbledelo, sem se globoko zamislil nad glasbo in nad vsem, kar sem investiral v spremljanje te, čemur bi lahko sledil nazaj vse tja do let 1978 in 1979.
Nekje isti čas, in verjetno iz istih razlogov, lahko opaziš prve zametke ponovnega širšega zanimanja za postpunk. Andrew Weatherall, na primer, slavni tehno didžej, ki je bil prej globoko v punku, post-punku in industrijski glasbi, je objavil kompilacijo z naslovom 9 O'Clock Drop, ki je bila polna neke vrste postpunk plesne glasbe, ki bi jo zlahka vrtel sredi osemdesetih let v klubu Hacienda, to je klub, kjer so začeli New Order in založba Factory, in je kasneje postal eden od rojstnih krajev ravea v Veliki Britaniji. Weatherall je star približno toliko kot jaz. Ampak tudi mlajši glasbeniki so začeli na novo odkrivati obdobje postpunka. Imaš skupine kot The Rapture ali Erase Errata. Ta revival je s polno močjo udaril leta 2003, ko sem bil sredi pisanja knjige, tako da revival ni bil poseben razlog za knjigo. Zavedal pa sem se, kaj se dogaja in da bo objava knjige sovpadla s tem zanimanjem. Bal sem se, da bo revival ponehal, še preden bo knjiga zunaj, ampak ne, še vedno se dogaja in še vedno se pojavljajo skupine, ki so navdahnjene s post-punkom. Še vedno se odkrivajo stari posnetki na ponovnih izdajah plošč. Odlično, kajti objavil sem še eno knjigo o postpunku, nadaljevanje Rip It Up And Start Again, naslov je Totally Wired: Postpunk Interviews and Overviews.

Totally Wired Totally Wired je torej nadaljevanje, dodatek k Rip It Up, ali lahko stoji kot samostojno delo?
Je nadaljevanje, ampak trudil sem se, da bi lahko stala tudi kot samostojna enota. Lahko jo prebereš in dobiš dober vpogled v tisto obdobje, ampak zagotovo funkcionira bolje, če prej prebereš Rip It Up. Pravzaprav sem imel toliko raziskanega gradiva in odličnih intervjujev, da vseh nisem mogel uvrstiti v Rip It Up, zato sem se odločil za drugi del. Intervjuji v Totally Wired se redko prekrivajo s citati v Rip It Up, pravzaprav sem tiste citate raje izpustil, da se ne bi ponavljal. Rekel bi, da se prekriva nekje 5 odstotkov, največkrat še manj kot toliko. Potem imaš na koncu knjige kopico esejev, ki sem jih napisal, ko je bila Rip It Up že objavljena in kjer sem še razvil nekatere ideje o post-punku in jih nekoliko zaostril. Knjige se v tvoji glavi pišejo kar same še naprej, tudi potem, ko si jih že končal. Ko sem promoviral Rip It Up, sem naredil še nekaj intervjujev in to mi je porodilo dodatne teorije in vpoglede.

V zadnjem času se je pojavilo kar nekaj izvajalcev, ki se opirajo na izvirni post-punk, ampak na koncu je jasno, da je kopija le kopija, ne glede na to, kako dobra je. Ampak, ali je mogoče, da bi se danes zgodilo nekaj podobnega postpunku, nekaj s tako močno identiteto in vplivom?
Ne, to je praktično nemogoče. Celoten političen in socialen kontekst je drugačen, kot tudi sam glasbeni kontekst, iz teh posebnih razmer je sploh lahko nastal postpunk, ki je naprej peljal v razvoj neodvisnega založništva. Skupine, ki sedaj poskušajo oponašati postpunk bende grešijo bistvo, zanikajo sam duh postpunka, kajti postpunk se v prvi vrsti ni želel obračati nazaj. Mislim, da lahko prepoznaš različne stvari, ki se sicer le posredno dotikajo postpunka, ampak imajo podobno metodologijo in senzibilnost. Najprej cela vrsta skupin, ki so ohlapno povezane z Animal Collective – skupine kot Gang Gang Dance in High Places – imajo kombinacijo eksperimentalizma in pop oblike pesmi, kar spomni na postpunk, zanima jih elektronska glasba in obenem se zanimajo, v primeru Gang Gang Dance, na skrajne oblike črnske glasbe, kot dubstep (na basu sloneča elektronska glasba, op.a.) in grime (srečanje ameriškega hiphopa in britanske garažne plesne kulture, op.a.). To dvoje je označevalo tudi izvorne postpunkovske skupine. Gang Gang Dance, High Places in Animal Collective imajo ta obredni, ritualni, procesijski aspekt, ki kliče v spomin primitivizem in vpliv svetovne glasbe (world music) pri starih zasedbah The Slits in The Pop group.

Večina postpunk skupin je relativno hitro razpadla ali se skomercializirala. Biba Kopf je imel posebno razlago, namreč da je samomor Iana Curtisa prestrašil glasbenike in da so se zato ti začeli obračati v pozitivno smer in v sprejemljivejšo glasbo. Se strinjaš?
Mislim, da so Joy Division in The Pop Group vsak na svoj način pokazali, kako določena smer izven postpunka vodi v slepo ulico. Joy Division so v celoti predstavljali eksistencialno bolečino in tragedijo človekovega bivanja, in dolgotrajno črpanje iz te globeli je logično vodilo v samomor. The Pop Group so bili bolj politično motivirani, ampak šli so v skrajnost in prišli do točke, kjer niso več uživali v svojem početju samo zato, ker je nekdo nekje na drugem koncu sveta stradal ali so ga mučili. Vse je postalo neke vrste nesmiselnega mučenja s slabo vestjo, ki na koncu ni nikomur več pomagalo, ampak so postali le še bolj zagrenjeni. Čeprav so, bodimo pošteni, naredili precej za politično ozaveščanje in nedvomno zbrali nekaj denarja. Ampak ja, ostale skupine so se odzvale na to in rezultat tega je bil tako imenovali britanski novi pop, skupine kot ABC in Human League, ki sem jih obravnaval v drugem delu knjige Rip it Up and Start Again. To je bila velika in potrebna faza britanskega popa, ker je postpunk očitno zašel v slepo ulico.

Preselil si se iz Anglije v Združene Države, je bil razlog morda ameriška glasba, ki si jo želel bolje spoznati?
Ne, poročil sem se z Američanko, Joy Press. Srečal sem jo, ko sva oba delala v Londonu za Melody Maker. Skozi osemdeseta sem bil bolj v ameriškem underground rocku kot v britanski sceni, ampak potem, ravno ko sem se poročil, bilo je leta 1992, sem se pravzaprav odmaknil od glasbe, ki sem jo imel rad, torej od ravea in zgodnje scene jungle. To je bil rez z dogajanjem in težko mi je bilo zapustiti Anglijo. In dejansko sva se leta 1994 oba za deset mesecev vrnila v Anglijo, delno zato, da bi bil zraven pri nenadnem razcvetu jungla. Ampak potem sva se za stalno vrnila v New York.

Zelo zgodaj te je začela zanimati plesna kultura. Kako bi ti povezal oboje, rock in plesno glasbo? Mislim, da še vedno obstaja močno razlikovanje in celo nasprotovanje med obema. Kaj jima je skupnega?
Postpunk je bil navdahnjen s funkom, diskom, reggaejem, in kasneje z zgodnjim hiphopom in elektrom. Glasba skupine New Order je bila popolnoma prežeta z zvoki, ki so jih v zgodnjih osemdesetih letih slišali v nočnih klubih v New Yorku. Jaz osebno nisem nikoli občutil, da sta rock in plesna glasba nevemkako različna, ker si imel že v času zgodnjega postpunka skupine kot Public Image Ltd, ki so igrali Death Disco in so bili The Pop Group in Gang Of Four popolnoma v Jamesu Brownu in Chic. Potem si imel The Slits, ki so bile v reggaeju, in kasneje stvari kot The Specials in The Beat, ki so bili na križišču med punkom in ritmično pospešeno črnsko glasbo. In zaradi vseh teh sem od začetka kupoval disko single in klubsko glasbo na 12 palčnih ploščah, raziskoval novejšo in starejšo črnsko glasbo. Kar so počeli tudi skoraj vsi, ki sem jih poznal. K temu je pripomogel tudi tisk, ki je v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih ocenjeval plesno glasbo poleg punk in postpunkovskih plošč. Mislim, The Clash, ki se zdijo najbolj rock'n'rollovski bend, so posneli funk skladbo The Magnificent Seven in zgodnjo rapovsko stvar Radio Clash, naredili so tudi vrsto reggae in dub navdahnjenih posnetkov.
Sredi osemdesetih let, ko se je postpunk spreobrnil v indie, sem bil globoko presenečen in razočaran, ker so se indie skupine začele obračati stran od plesne glasbe in začele črpati le iz belske glasbe, iz psihadelije šestdesetih, country-rocka, folk-rocka. Rad sem imel nekatere od teh skupin, na primer The Mekons, ampak v splošnem me je skrbelo, ker je večina ljubiteljev indie rocka kategorično sovražilo plesno glasbo. Obenem so bili ti večinoma ljubitelji New Order, kar se mi zdi popolna kontradikcija.
Plesna glasba me je neprestano zanimala, ne samo tista v undergroundu, ampak tudi v mainstreamu. Poslušal sem stvari, ki so bile na britanskih pop lestvicah, skupine kot SOS Band in britansko R&B skupino Loose Ends in Janet Jackson iz obdobja plošče Control. Zame je pojav house glasbe, predvsem acid housea, predstavljal vrnitev hladnega, futurističnega elektronskega zvoka postpunka, ljudi kot so Cabaret Voltaire in Gary Numan. In veliko izvirnih glasbenikov iz postpunk obdobja se je vključilo v celotno acid house in tehno-rave kulturo, tip iz Cabaret Voltaire je imel plesno uspešnico pod imenom Sweet Exorcist (to je Richard H.Kirk v sodelovanju z DJ Parrotom, op.a.), obstaja še več primerov tega sindroma.

Znan si tudi po tem, da si lansiral termin postrock. Sedaj se zdi, da se nihče od izvajalcev noče označiti za postrock, ampak mi, novinarji, pojem še vedno uporabljamo. Zdi se tudi, da je postrock kmalu zbledel, nekaj, kar se je na začetku zdelo zelo odprto in napredno, je kmalu postala le dolgočasna formula. Še vedno spremljaš, poslušaš t.i. postrock?
Ne, le redko še poslušam postrock. Zdi se, da se pojem prijel za opis skupin stilsko podobnim Mogwai, ki so zame le rock z izraženo glasno/tiho dinamiko, ali za bolj zmedeno, improvizirano, eklektično glasbeno razpoloženje, s katerim so začeli Tortoise in nadaljujejo Four Tet. Nobena od teh smeri pravzaprav ne ustreza tistemu, kar sem opisoval kot postrock. Izvirni postrock je bil namreč odličen in včasih še vzamem s police plošče od Seefeel, Disco Inferno in Insides. Takrat so bile te skupine navdahnjene z elektronsko glasbo in osnovane na zankah (loops), ali so uporabljale semple. Teksture so bile bolj občutljive in celoten vtis bolj hipnotičen. Upal sem, da se bo postrock razvijal v tej smeri. Ampak ne glede na to, da te glasbe ne spremljal več, sem potiho zadovoljen, da je pojem preživel, čeprav ga nekateri zavračajo, a drugi spet še vedno zagovarjajo. Še vedno imaš razdelke v ploščarnah, na spletu so forumi, namenjeni le postrocku. Torej se nekaj še vedno dogaja.

Odraščal si v času, ko so bili glavni viri informacij vinilna plošča, radio in tiskani mediji, v Hertfordshiru, kjer si preživljal najstniška leta, so bili še koncerti prava redkost. V zadnjih letih je internet spremenil vse, postal je glavni vir informacij, spremenil je način, kako odkrivamo in poslušamo glasbo. Kaj misliš, je obilica informacij in vseprisotnost glasbe povzročila, da ne poslušamo več tako zbrano. Ni nam potrebno pazljivo polagati vinila na gramofon, preprosto stisnemo »play« na računalniku ali brišemo datoteke, ki nam niso všeč.
Ne bi rad zvenel kot star človek, ampak mislim, da močneje občutiš glasbo, če moraš čakati na ploščo, da izide in imaš manjšo izbiro teh. Vse skupaj je bolj poseben položaj. Čakaš in čakaš in potem greš do trgovine s ploščami, vprašaš, če jo že imajo in potem hitiš domov, da bi jo poslušal. In ker si plačal zanjo - in ko sem bil najstnik sem bil večinoma brez denarja - si to ploščo vrtel in vrtel in zraven poskušal najdi nekaj, kar bi ti bilo všeč. Kako sem le poslušal album Solid Gold, drugi LP Gang Of Four, ker sem bil velik ljubitelj skupine! Mislim, da sem ga poslušal vsaj dvajsetkrat. Ampak ta drugi album ni bil tako dober kot Entertainment!. Danes bi se verjetno odvrtel samo enkrat. In obstaja ogromno albumov, ki jih je potrebno slišati trikrat, štirikrat, da se ti odprejo.
Podobno velja za radio in televizijo. Svoj čas je bila prava redkost, da si videl svojo priljubljeno skupino na TV, in po radio so vrteli radikalnejšo glasbo le uro ali dve na dan. Danes imaš neskončno število spletnih radijskih postaj, lahko si pretočil nešteto didžej setov, lahko dobiš katerikoli album iz zgodovine glasbe in preveriš vsak videospot kateregakoli izvajalca preko YouTube. Vsa zgodovina je na dosegu roke. Kar je preveč. Počutim se kot otrok v slaščičarni, ki ga že sili na bruhanje, ko se bašemo z vso to glasbo.
Potem vemo že skoraj vse o določenem izvajalcu, večina skrivnostnosti se je razblinila. Ko sem v poznih osemdesetih pisal o novih skupinah, sem komaj kaj vedel o njih, oceno ploščo sem naredil le na podlagi poslušanja glasbe.

Vsako desetletje prejšnjega stoletja je imelo svojo glasbo. Vsaj približno si predstavljamo, kaj je glasba petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih… ampak, po čem si bomo zapomnili ta »nulta« leta?
Ne vem… Pišem knjigo, ki se bo dotaknila tudi tega vprašanja. Mislim, da je to desetletje, ko je način potrošnje in distribucije pomembnejši od dejanske glasbe, ki jo poslušamo in distribuiramo.

Poslušal si ogromno različne glasbe, si zgradil svoj sistem vrednot? Katera kvaliteta je zate najbolj pomembna?
Ne bi mogel odgovoriti na to vprašanje, je preširoko. Ena stvar, ki jo premlevam je, da potrebujem povsem novo misel. Kar bo morda spreobrnilo moj odnos do glasbe. Verjetno zato, ker sem pisec, a verjetno bi razmišljal podobno, če ne bi profesionalno pisal o glasbi.

Glasbeniki in založbe se pritožujejo, da nihče več ne kupuje plošč. Knjige in časopisi sledijo temu razvoju. Je to eden od razlogov, da si začel pisati blog? Je blog zate priložnost, da komuniciraš z bralci? Pa tudi besedilo je objavljeno praktično v sekundi.
Nobenega posebnega razloga nisem imel. Opazil sem, da obstajajo ti blogi, message boardi in webzini in bilo je očitno, da imajo na tej sceni vsi veliko veselja in da komunikacija poteka gor in dol. Želel sem se vključiti in že prej sem razmišljal o določenih stvareh, o katerih bi pisal, ampak jih nisem mogel vključiti v recenzije in intervjuje – neke nore teorije, muhasta mnenja, prav tako o glasbi, ki ni bila objavljena na novi plošči ali kot ponatis, ampak sem jo na novo odkril. Zato sem leta 2002 začel z blogom. Ampak še pred tem sem urejal spletno stran, to je bilo že leta 1996. Ta se je tako razširila, da je postala ventil za vse zamisli, ki jih nisem mogel uvrstiti v »običajno« novinarsko delo. In res, leta 1999, ko sem porabil nenormalno veliko časa za pregled skozi preteklo leto, sem zapisal, da sem pravzaprav ustanovil lasten fenzin, kar je dokaj čudaška stvar, če si širše znan novinar, ki je praviloma plačan za pisanje. In tu sem bil jaz z vsem tem zastonjskim pisanjem. Ampak lahko sem pisal o stvareh, ki jih nisem mogel uvrstiti nikamor drugam.

Francoski ekonomist Jacques Attali v knjigi Noise trdi, da glasba odseva širšo družbeno klimo, da celo napoveduje spremembe. Bi lahko povezali krizo zabavne industrije, ki se je začela nekje s pojavom Napsterja s trenutno globalno ekonomsko recesijo?
Ravnokar sem napisal članek, v katerem razglabljam, da je pravzaprav ta ideja, kako glasba odseva ali je vsaj v odnosu s stanjem v ekonomiji, že zastarela. Odnos je le preveč zapleten, da bi ga pojasnjeval na tem mestu. Všeč mi je Attalijeva ideja, da glasba napoveduje spremembe v družbi, zato ker mi, kot zaljubljencu v glasbo, potrjuje pomembnost tega, kar verjamem že sam. Na nek način me sili v nadaljnjo zanimanje za glasbo. Ampak zanima me, če ta teorija resnično drži. Mimogrede, ravno te dni sem začel brati novo knjigo Jacquesa Attalija, kjer poskuša predvideti prihodnost za naslednjih 100 let. Prav zanima me, če je uporabil pogled skozi glasbo.
Mislim, da bi lahko bilo nekaj na zamisli, da izmenjava (glasbenih datotek, op.a.) med uporabniki interneta ustvarja vrsto »izobilja«, ogromno glasbe, ki je popolnoma ločena od same produkcije, torej truda glasbenikov, vložka založbe in tako naprej. Mislim, da bi tu lahko obstajala povezava med »lažnim bogastvom« in tem, kar se je zgodilo s kreditno krizo, z vso to blaginjo, ki je slonela na finančnih špekulacijah in inflaciji lastnine, ki se je povsem razvrednotila. Ne vem, če lahko tu pokažeš na povezavo, gre bolj za vzporednico, za krivuljo, opozorilo na nevarno razmišljanje, kako lahko nekaj dobiš zastonj.
(Muska, marec-april 2009)


Janez Golič