Po mnogih letih igranja kitare v skupini Inca Babies, se je Harry Stafford odločil za samostojno potezo. Iz kitare bo presedlal na klavir in nove pesmi preveril na številnih nastopih v Manchestru in okolici, kjerkoli že se bo pokazala ta možnost. Po približno stotih nastopih je le posnel in nazadnje tudi objavil izbor teh pesmi na albumu Guitar Shaped Hammers. Ob tej priložnosti je nastal pričujoči pisni intervju.
Nenavadno je, da nekdo dandanašnji predstavlja nove pesmi, preden bi jih posnel. Vi ste naredili točno to. Kako so se pesmi razvijale skozi teh 100 nastopov?
Moj prvi samostojni nastop s klavirjem je bil pošteno brezupen. Igral sem napačne note, v paniki sem zgolj udarjal po tipkah v upanju, da bom skozi kaos lahko prikril neznanje. Kasneje sem spoznal, da skrivanje nima smisla in da se bo potrebno naučiti pravilnega igranja.
Že leta 2015 sem posnel nekaj pesmi, ampak poslušanje tistih posnetkov je bila borna izkušnja. Spoznal sem, da bom moral dejansko naštudirati pesmi in glasbilo z jasnostjo in svobodo, kar bi bilo edino pošteno.
Spomnim se intervjuja z Diamando Galas (zdi se, da igra kaotično, ampak dejansko je vse zelo natančno), izjavila je: „Nauči se pesem po dolgem in počez, ni izgovora za šlamparijo“. Ima prav; čeprav še vedno nisem nevemkako dober pianist, ampak po stotih koncertih sem se naučil bistva nastopanja in z glasbilom sem postal dovolj domač, da pesmi zvenijo najbolje, kar lahko.
Ima to, da ste se odločili za samostojni album, kaj opraviti z določeno starostjo? Pred letom je, na primer, tudi James Johnston iz Gallon Drunk naposled objavil samostojni album.
Vedno sem si želel posneti svoj album. To so sanje vsakega pevca. Šel sem skozi vrsto ovitkov plošč iz šestdesetih let in se odločil, da želim narediti nekaj podobnega; ta klasični pogled, ampak z nečim subverzivnim na notranjem ovitku.
Verjamem, da sem dovolj star za to, in nihče mi ni tega odsvetoval. Sočasno razmišljam, da me je ta odločitev prisilila v učenje klavirja, ki je zame nov inštrument. S tem sem odkril nove načine skladanja glasbe. Po osmih kitarskih albumih je bil res čas za nekaj drugačnega. Zaklel sem se, da na samostojnem albumu ne bom odigral niti enega tona na kitari, samo zato, da se ne bi ponavljal.
Lahko pojasnite naslov albuma, Guitar Shaped Hammers?
Ko sem začel s temi samostojnimi nastopi, običajno so bili tipa „odpri mikrofon“ in namenjeni solo glasbenikom, je večina nastopajočih prišla na oder - s kitaro. Za seboj sem že imel 35 let glasbene kariere kot kitarist, bil sem sit kitare, svojo sem zlomil in razkosal za polena, taka je bila vsaj moja filozofija. In glej, spet sem bil obkrožen s kitarami, ki so nepopustljivo odgnala moj trud po odkrivanju novih glasbenih obzorij, tako da sem bil pianist obkrožen s „kladivi v obliki kitar“. Lahko razumeš čudovito poetično ali zgolj neumno pretiravanje.
Mnoge pesmi na albumu so dejansko zasnovane na klavirju, ampak nekatere imajo še vedno v ospredju kitaro? Kakšna je razlika v pristopu?
Pesmi sem pisal s klavirjem ob pomoči bobnarja Roba Haynesa in Kevin Davy je igral trobento. Nastalo je nekaj, kar je v osnovi zvenelo kot jazz. Ker sem po duši punker, ki želi igrati blues, sem poiskal najboljšega slide kitarista, ki sem ga lahko našel, to je Vincent O'Brien. Skupaj še z enim kitaristom, Andrewjem Millsom, ki me je prepričal z zmožnostjo improvizacije, sem jima prepustil vse vajeti.
Ni vse, kar sta odigrala, pristalo na albumu, ampak kar mi je bilo všeč, so te sladke melodije. Pomemben je bil drugačen pristop. Zraven sem potreboval nekaj kitar, ker kitare govorijo jezik rock'n'rolla in kakorkoli bi že zvenel ta album, vedno bi bili prisotni elementi rocka.
Ker sta Inca Babies še vedno aktivni, na podlagi česa ste se odločili, katere pesmi bodo za samostojni album in katere bi lahko bile za morebitni prihajajoči album Inca Babies. Nekatere pesmi s Guitar Shaped Hammers bi sodile v repertoar Inca Babies z nekoliko spremenjenim aranžmajem (Dagger ali Catastrophe).
Ja, v teh primerih je bilo težko. Ampak ker na teh pesmih nisem igral kitare, sem lahko preprosto ločil med pesmimi za Inca Babies ali solo. Pravzaprav se mi je nabralo novih pesmi že za celoten naslednji samostojni album in za Inca Babies. Kar je dobro, ker ko bo izšel, bo to zelo hrupna izkušnja z glasnimi kitarami.
Se spomnite trenutka, ko ste se odločili, da postanete glasbenik?
Da, imel sem 14 let in poslušal prvi album Ramones. Ni bila samo energija in zabrisani akordi, prevzele so me usnjene jakne in raztrgane kavbojke. TO!
Inca Babies ste bili in ste še navdahnjeni z The Birthday Party, The Gun Club in The Cramps. Nobena od teh ni bila angleška skupina. In vse so začele nekje koncem sedemdesetih let. Torej, kaj je bilo tako vznemirljivega v njih. So vas „zadeli“ v pravih letih?
Po punku se je spremenil celoten pristop igranja rock glasbe in sedaj ljudje lepijo punk vsemu, kar trenutno počnejo; blues, country, metal, eksperimentalna glasba, tehno, elektronika, folk in tako naprej. V času post-punka so se destabilizirali vsi varni glasbeni okusi z vključevanjem nabrušene tesnobe ali rjoveče subverzije še iz punkovske zapuščine. Iz tega se je rodilo nekaj izjemno plodnega skrajnega rocka. The Birthday Party so povzeli The Stooges, jazz in blues in jih zamešali v punkovski talilni lonec, The Gun Club so storili enako s countryjem in bluegrassom in The Cramps so povzeli rockabilly in iznašli punkabilly. Vse te skupine so imele tisti čas ogromen vpliv na nas, ampak konec koncev je bil za vse zares kriv le punk.
Sredi osemdesetih let Inca Babies niste bili del glasbene scene v Manchestru, vseeno niste le preživeli, ampak ste imeli tudi nekaj komercialnega uspeha na indie lestvicah. Razpadli ste konec osemdesetih, očitno se niste znali prilagoditi prihajajočemu rave in britpop valu?
V Manchestru zagotovo ni bilo prostora za Inca Babies. Celo za punk skupine, ki so izhajale iz Manchestra, se je zdelo, da koreninijo v hibridni pošasti, ki je izšla iz preporoda Northern Soula. Namesto post-punka v Manchestru, so igrali jazz-funk, dokaj podlo, kot da se punk sploh ne bi zgodil. Zato sem čutil še toliko večjo potrebo po takojšnji ustanovitvi hrupne skupine. Preživeli smo šest čudovitih let v hrupu, medtem ko nas je soulovska senzibilnost iz Manchestra poskušala prezreti.
Leta 1989 sem želel narediti kariero na radiu in pridružil sem se BBC-ju. Na nek način škoda, ker me je ta konzervativna organizacija povsem utišala. Tako zelo, da sem potreboval 19 let, da sem se izvlekel in ponovno snemam plošče. In glej, spet sem tu.
Če se vrneva k solističnemu albumu, imaš kakšen predlog, kako naj bi se poslušalo te pesmi? Doma z vinilke ali v živo v kakšnem nočnem baru?
Namenjene so poslušanju v salonu na Divjem zahodu, le pištole pustite pred vhodom.
Na koncu, imate namen promovirati album tudi izven Manchestra, morda v Evropi?
Radi bi imeli čim več koncertov. S tem bo težava, saj nisem dovolj znan in organizatorji te ne vabijo, če se ne pojavi dovolj obiskovalcev. Rad bi nastopil tudi na festivalih, tako da obstaja možnost. Najprej pa bomo naredili promocijo albuma v Manchestru.
Empty the bones into the box - Harry Stafford from Harry Stafford on Vimeo.
(Rock Obrobje, november 2017)Janez Golič
