STEPMOTHER
Calvary Greetings
(Knock'em Dead Records 2014 / Megaphone, 2015)

V sPRemnem besedilu ob izidu albuma prvenca skupine Stepmother, se je nepodpisanemu avtorju na spletni strani založbe Knock'em Dead zapisalo, da gre za vrnitev skupine iz 80. let, ki ni nikoli obstajala. Ob tem je potrebno najprej vsaj razjasniti pojem "osemdesetih". Zagotovo tule nimamo opravka z obdobjem, v katerem so prevladovali kralji in kraljice pop glasbe, ki so ga označevali MTV, ekstravagantne podobe, vseskozi sintetiziran zvok, nova romantika itn. "Osemdeseta", v katerih so že delovali člani skupine Stepmother, so bila kvečjemu naslednica (predvsem) evropske scene Rocka v opoziciji. Nizozemski kitarist Lukas Simonis je prav sredi osemdesetih soustanovil skupino Dull Schicksal in kasneje igral z glasbeniki podobnega kalibra. Manj prepoznaven je sicer multiinstrumentalist Jeroen Visser, pa vendarle beleži še nekaj odmevnih sodelovanj (Nude Pales npr). Glava skupine je kitarist in pevec, pa še kaj, Bill Gilonis, ki je bil soustanovitelj benda The Work skupaj s Timom Hodgkinstonom (Henry Cow). Kasneje je sodeloval še s Chrisom Cutlerjem, Davidom Thomasom, Charlesom Haywardom... Ostane še ameriški bobnar David Kerman, njegova matična zasedba so 5uu's, pomaga tudi belgijskim Present, ki so odvod znane RIO zasedbe Univers Zero. Skratka, opravka imamo z glasbeniki široko odprtih obzorij, ki za realizacijo svojih nadvse burnih domislic ne potrebujejo nič takega, kar običajno označujemo za "sodobno". V dobro ali slabo njihove glasbe, album Calvary Greetings bi glede na slišano res lahko nastal že v osemdesetih...
Stepmother za svojo izpeljavo preprosto ne potrebujejo sodobnosti. Konec koncev je ta postala močno uniformirana in utrujena od večnega iskanja tržnih niš. Stepmother s svojim naborom znanj in izkušenj enako prepričljivo parodirajo in sprevračajo miselne in glasbene vzorce, a obenem so zavzeti in poznajo svoje meje. Pesmi se lomijo na vseh možnih delih, pospešujejo in pojenjujejo, včasih zbrzijo v rockovskem drncu, drugič se spotikajo ob same sebe, komorni odlomki se izmenjujejo s cirkušo povorko, celo nenavadno lahkotni se zdijo na trenutke, kar je le površinski vtis, že popačeno, humorno petje ta vtis spelje na drugo stran... Igra je sočasno lahkotna in zavzeta. Skupina vse prehode izpelje brez sile, po nekaj poslušanjih so vsi preskoki kar nekako naravni in logični. Kot tudi vsebinski prebliski, ki v isti koš zmečejo reklame za spolne usluge, množičnega morilca, nadrealistične podobe in, kako primerno, priredbo manj znane pesmi Sergea Gainsbourga za dobro mero. Le da namesto France Gall, ki poje izvirnik pesmi Laisse tomber les filles, Stepmother vokalno linijo nadomeščajo s surfersko kitaro.
Mogoče so Stepmother res že za časom. Po vsebinskih in glasbenih prijemih pa še vedno aktualni in svoji. Za sodobne pop-rockovske skupine kaj takega težko rečemo.
(Rock Obrobje, maj 2015)

Janez Golič