Intervju: STEREOLAB

Najprej bi vaju vprašal o glasbenih začetkih? Kakor vem, sta pred Stereolab začela v skupini McCarthy. Kako je ta skupina zvenela?
Laetitia: To je bila pop glasba z močnimi levičarskimi besedili. To je moja razlaga.
Tim: To je bil kitarski pop 80-ih let.
Kot Chumbawamba?
Tim: Ne. Ne vem... Težko bi sedaj igrali takšno glasbo. To je bila stvar sredine 80-ih. Če govorim o besedilih, smo bili zelo kritični, ironični, bolj kot kdorkoli drug. Ljudje niso razumeli, kaj počnemo. Nismo bili preveč popularni.
L.S.: Besedila so bila dokaj zapletena, a ljudje so jih sprejemali le prvopomensko. Če pesem govori o McDonaldsovih hamburgerjih, to ljudje avtomatsko razumejo kot anti-ameriško.
Laetitia se je pridružila McCarthy...
L.S.: Za zadnjih 5 sekund. Hopsa...
Kaj pa preden si se pridružila tej skupini?
L.S.: Ne. Nisem bila nikjer. Poskušala sem, ampak v Parizu se ni dogajalo kaj posebej zanimivega.
Močno vas zanimajo analogni inštrumenti. Kako to? Je to stvar nostalgije ali...?
Tim: Včeraj sem govoril o tem z ljudmi, ki so povsem v tehnologiji, računalnikih, in spraševali so, zakaj mi ne uporabljamo tega. Pri meni je tako, da imam rad bazični zvok, je zelo spremenljiv in enostaven za uporabo; lahko ga prilagajaš in popačiš. Naša glasba je zelo enostavna, in s temi napravami lažje dosežemo zvok, ki ima moč že sam v sebi. Mislim, da se to najbolje vklaplja v našo glasbo. Tudi večina glasbe, ki jo imam rad, je analogne; The Velvet Underground, CAN, Neu, Kraftwerk. Sintesajzerji, ki jih mi uporabljamo, moog sintesajzerji, se močno razlikujejo od modernih naprav. Ne moremo odigrati violin ali simfoničnega orkestra, a še vedno je zvok zelo o dprt. Poleg tega ni potrebno imeti velikih izkušenj in znanja, a še vedno lahko ustvariš zvok, kot ga ni še nihče pred teboj. Ne, to ni iz nostalgičnih...
Vseeno, lahko razkrijeta vplive?
L.S.: Vpliva sta v glavnem dva in mnogo drugih. Glavna dva sta Neu, nemška skupina iz 70-ih let, in Beach Boys, zaradi melodij. Pa tudi zaradi čudaštva, ki se skriva spodaj, zaradi nepredvidljivosti. Res zvenijo zelo tekoče, a znajo presenetit'.
Kaj pa starejša generacija francoski h pevcev, saj nekaj pesmi poješ v francoskem jeziku?
Leta in leta nisem imela nobenega idola, vsaj med francoskimi pevci ne. Šele pred šestimi meseci sem odkrila svojega idola. To je pevka Brigitte Fontaine. Začela je že v 60-ih letih in še vedno poje in izdaja plošče. Zelo pogumno gleda v prihodnost, ker ni nujno, da z leti postaneš dolgočasen umetnik in da padeš v vse zanke. Še vedno je skoraj neznana, čeprav so njene plošče povsem na ravni recimo Sergea Gainsbourga, orkestracije so odlične in tudi poslušljive, ampak... ni preveč popularna.
Kaj pa Tim?
Zelo imam rad francoske pevce iz 60-ih let. Rad imam tudi nemško glasbo z začetka 70-ih let - CAN, Neu, Faust, Cluster, torej ne le tisto, kar prihaja iz Anglije in Amerike. Francoska glasba je popolnoma drugačna v mnogo pogledih. V splošnem imam rad stvari, ki so izven klasičnega rocka, ki so na nekako skrajne. Kamorkoli pridem, kupujem plošče po "second hand" trgovinah, ko smo bili v Ameriki, sedaj po Evro pi, v Italiji... Kupujem poceni "easy listening" glasbo, in vedno najdem zadovoljstvo v tem, da ugibam, kako so stvari narejene, kateri inštrumenti so uporabljeni. Rad imam pop glasbo, a le tisto, ki je narejena na drugače, obrnjena na glavo. Naša glasba je repetitivna, a ima močne melodije, ki pripeljejo do refrena. Rad imam ta razvoj napetosti, ko vse postaja močneje in močneje.
Ustanovila sta svojo gramofonsko založbo. Zakaj? Saj sta bila na Too Pure?
L.S.: Ne, ne. Svojo založbo sva ustanovila preden smo podpisali za Too Pure. Ne vidim razloga, zakaj ne bi imeli lastne založbe in obenem izdajali plošče za 15 drugih založb. Tem več, toliko bolje, ker lahko počneš stvari vsakič drugače.
Ja, to smo lahko opazili na kompilaciji singlov Switched On, vsak singel je izšel pri drugi založbi. Vseeno, zakaj ste zapustili Too Pure, ki je med vsemi največja, najbolj znana?
L.S.: Predvsem zaradi dolgočasne politike. Pravzaprav obstajata dva glavna razloga, zakaj smo jih zapustili. Najprej, ker so se odločili, da bodo izdaje singlov omejili na 500 kosov na 12-inčnih vinilih, vsi ovitki naj bi bili narejeni podobno, to naj bi v ospredje porinilo zaščitni znak založbe. To je zelo slab korak, saj potiskajo lastni znak pred skupino. To je brez veze, le 500 izvodov. Le za promocijo. Ni se nam zdela dobra poteza, ker mi zelo radi izdajamo single. Dokaz so kompilacije singlic, imamo že dve takšni. To je prvi razlog: torej hočemo svoje ovitke, hočemo single. Sami nimamo dovolj denarja, da bi lahko natisnili, ne vem, 10 tisoč izvodov, morda bi stvari, ki niso toliko eksperimentalne, tudi prodali v tej nakladi.
Drugi razlog je, da nam finančno niso dovolj pomagali. Ker, nas je šest in nekateri so celo pustili redne zaposlitve, da so lahko igrali z nama. Torej je bil odhod iz Too Pure tudi materialno pogojen. Too Pure je zelo dobra založba, toda v poslovnem smislu ne podpirajo svojih skupin. Tega ne počnejo.
Ja, mnogi so že zapustili Too Pure.
L.S.: In mnogi jih še bodo. To je žalostno, zame kar tragično. Imeli so vse. Ampak sedaj žagajo vejo, na kateri sedijo.
Tim: Tudi nismo želeli ostati predolgo pri eni založbi, takšnih pogodb se izogibamo. Raje smo se vrnili k osnovnemu principu, in ta je enotnost skupine in njene založbe. Zame to pomeni popoln nadzor nad položajem, vsaj v Angliji. Zunaj je to pač nekaj težje, recimo v Ameriki, na Japonskem, Franciji...
Naslovi pesmi, naslovi plošč, ovitki... vse se zdi, kot da določajo stil skupine.
L.S.: To drži. Včasih mi ni bilo mar za ovitke ali naslove pesmi, pomembna je bila le glasba. Ampak kasneje sem prišla do spoznanja, da vse to določa način, kako poslušamo plošče. Kaj pomenijo naslovi, kaj je to na ovitku? Nekateri kupujejo plošče samo zaradi ovitka. Uh, kakšen naslov komada, le kako se to sliši?! Nekaj se zgodi. Tim se tega še posebej zaveda. Vse nekako nezavedno ali zavedno vpliva...
Ste domači z vsemi temi audiofilskimi oznakami, ki se po javljajo na ovitku vaše prejšnje plošče Transient Random Noise Bursts With Announcements?
Tim: Osnovna ideja je bila, da opozorim, da poslušaš ploščo. In da veš, od kod prihajajo informacije. Zato je na prvi strani slika gramofonske igle in na drugi strani oznake, kot so jih imele cenene ameriške plošče iz 60.let.
Verjamem, da to nima nobene zveze s pesmimi?
Tim: Ne. Gre samo za manjšo šalo, kdo bo vse skupaj vzel zelo resno, ampak gre le za to, da spremenimo nač in, kako ljudje poslušajo glasbo. Torej naslovi in ovitki so naš imidž, mi nimamo imidža kot ljudje, ne objavljamo naših fotografij na ovitku, ampak je naš imidž napeljati ljudi na določen način poslušanja glasbe. Če je recimo ovtek plošče srebrn ali zelen, bodo ljudje mislili, da je glasba obarvana srebrno ali zeleno. Ljudje poslušajo glasbo po svoje, tega ne moreš nadzirati, lahko samo napelješ na tak, poetičen način. Kot na primer John Cage Bubblegum ne opisuje glasbe, a kdo bo pomislil: "Ja, to je kot žvečilni gumi Johna Cagea." To je kot mešanje različnih žanrov, kar imam rad. Podobno je na plošči Bachelor Pad Music. Tako ljudi pripelješ drugam, kot običajno, popelješ jih po poti, ki je vse ožja in ožja. Želeli bi biti odprti in obenem radi nadziramo način poslušanja glasbe, s čudnimi naslovi pesmi, ki so bolj poetični, in razlagajo pesmi abstraktno, metaforično. Naslovi so zelo pomembni. Z njimi nadziramo svoj imidž v pomenu predstavljanja samega sebe. In to deluje, ker ljudje mislijo, da delamo v laboratoriju, da nekaj testiramo in da je v tem nekaj blazno pomembnega. Mogoče ne ravno pomembnega, ampak dodajajo pomen temu, kar počnemo.
Res mi je bilo všeč, ko sem prebral, da ste na singel John Cage Bubblegum prilepili nalepko s pravim žvečilnim gumijem.
L.S.: Lahko ga tudi žvečiš, mislim žvečilni gumi. Ko kupiš singel, se ti zdi to fina ideja, oh, žvečilni gumi.
Tim: Ampak to ne zmanjšuje vrednosti, če ti žvečilni ni všeč.
Kolikor vem, pripravljate nov album? Kako bo zvenel?
Tim: Posneli smo 35 pesmi, ker se nam stalno poraja ogromno idej. Polovica pesmi je posneta v Londonu, polovica v Chicagu, in na albumu bomo objavili morda 13 pesmi. Čeprav bi radi, da bi bilo objavljeno prav vse. Tudi slabe pesmi, napake, tudi grozne pesmi. To je za nas kot dnevnik, kot kako smo razmišljali v času nastajanja in snemanja neke pesmi. Stalno izdajamo plošče, ljudje morda nekaterih ne marajo in imajo radi druge, in tako lahko izbirajo. Novi album je drugačen v tem smislu, da je bolj pop v jazz duhu. Nocoj teh pesmi nismo predstavljali, kar običajno počemo, saj je bil nastop dokaj kratek, nismo imeli niti tonske vaje. Zame so nove pesmi kot prvih pet, šest sekund jazz plošče, iz tega smo napravili riff, in to raztegnili na pet minut. To je ideja novega albuma. Čeprav je precej raznolik, nekatere pesmi zvenijo kot Jamiroqui ali Herbie Hancock, ne čisto tako, recimo - Jamirolab.
Kakšen je proces nastajanja glasbe? Imate že vnaprej zamisel, kako naj pesem zveni?
Tim: Običajno imam zelo enostavno idejo na klaviaturah ali kitari, potem dodamo bobne kar v studiu, in to lahko traja dokler se ne izteče trak. Za novi album smo morda imeli izgotovljenih 5 pesmi.
Kako ste prišli v stik z umetniško galerijo v New Yorku?
Tim: Charles Long nas je gledal na prvem koncertu, ki smo ga imeli v Ameriki, postal je naš veliki fan, posnel nam je tudi kompilacijsko kaseto z easy listening glasbo. Long je dokaj znan kipar v New Yorku. Mislim, da je želel narediti nekaj drugačnega. Tudi sicer, ko ustvarja svoje kipe, posluša našo glasbo. Tako je prišel na idejo, da bi pripravil našo glasbo znotraj kipov. Nismo vedeli, kaj pravzaprav počne, poslušali smo kaseto, ki nam jo je poslal, to easy listening glasbo, in pripravili smo glasbo kot za soundtrack, čeprav v obliki pesmi. To je moja najljubša naša plošča, zato ker je dosti boljša, kot sem mislil, da bo. Nisem imel pojma, kaj pravzaprav pripraviti, ampak slišati je res zelo v redu. Fino je bilo narediti nekaj posebnega, glasbo za umetniško galerijo, ne samo izdajati komercialne single.
(prirejeno za članek v Tribuni)

MP3 odlomek/excerpt (1'01", 418Kb)

Janez Golič