Portret: STEREOLAB
RETROMODERNISTIČNI POPObičajno popularno-glasbeni izvajalci z leti izgubijo začetni zagon. Premor med izdajami plošč se poveča, glasbeno inovativnost zamenja vztrajanje pri formuli uspeha, pojavljanje je skrbno načrtovano in prilagojeno trenutni potrebi ciljnega občinstva. V tem so Stereolab ena od pozornosti vrednih izjem.
Če boste v trgovini z rabljenimi ploščami opazili dva navdušenca, kako zaverovano brskata med starimi vinilnimi ploščami v predalu 'easy listening' glasbe, se vsake toliko spogledata in zadovoljno pokimata, češ, tokrat bo pa dobra bera, potem sta to verjetno Tim Gane in Laetitia Sadier iz skupine Stereolab. Njun entuziazem iskanja zaprašenih in od vseh pozabljenih plošč je neizmeren. Prav zato je toliko težje ujeti koordinate njunega ustvarjalnega početja, ki datira v zadnjih vzdihljajih agit-prop zasedbe McCarthy. Njihova popularnost je bila ravno dovoljšna, da jih je pot zanesla Pariz, kjer je v poštudijsko praznino padla pevka Laetitia Sadier. Njena želja je bila delovanje v glasbeni skupini, ki bi združevala inovativnost in melodičnost. Tega v Parizu ni našla. Srečanje s kitaristom Timom Ganeom je kmalu pripeljalo k razpadu politično angažiranega, a glasbeno že nekoliko izpraznjenega benda, in k ustanovitvi nove skupine, ki naj bi v popolnosti nadzorovala lastno početje. Zato sta Tim in Laetitia skupaj s svojim prijateljem Martinom Pikeom ustanovila založbo Duophonic Ultra High Frequency Disks. Tako lahko v popolnosti nadzorujejo in usmerjajo svojo celostno podobo, ki v mnogočem odstopa od načel delovanja večine pop skupin. Tudi v neodvisnih okvirih.
Na začetku so Stereolab pritegnili predvsem s svojimi ob-glasbenimi idejami. Resda je bil na zgodnjih ploščah razpoznaven vpliv nemškega avantgardnega rocka, začinjen z vokalnimi harmonijami a la Beach Boys, a izvedbe so bile še okorne in produkcija relativno slabotna. Značilnosti, ki so obetali možne poti za naprej, sta bili dve; okusna uporaba napol pozabljenih analognih klaviatur, predvsem farfisa orgel in moog sintetizatorjev, ter v francoskem jeziku zapeta besedila. Večinoma zavajajoči nesmisli, pobrani iz dadaistične zapuščine, preneseni v pop obliko.
Iz zaprtega kroga londonske neodvisne scene so Stereolab izstopili s prestopom k tedaj nadvse agilni založbi Too Pure. Nadejali so se boljše promocije in finančne podpore. Deležni niso bili ne enega ne drugega, vsaj ne v tolikšni meri, ki bi omogočala normalno preživetje. Za povrh so se morali še podrejati zahtevam po enotno oblikovanih ovitkih plošč in še huje, Too Pure ni bila pripravljena tiskati vinilnih singlov v majhnih nakladah, ki bi jih Stereolab prodajali (ali celo razdeljevali zastonj) le na koncertih ali podobnih priložnostih. A vztrajnost se izplača, po dveh albumih (Peng!, 1992 in kompilacija prvih samozaloženih singlov Switched On, 1992) jih je odkrila velika gramofonska hiša Elektra, ki sedaj skrbi za izdajanje plošč na svetovnem trgu, medtem ko za britansko tržišče Stereolab še vedno vztrajajo pri svoji založbi. To jim hkrati omogoča odprte roke pri izdajanju plošč tistih skupin, ki so tako kot oni sami v začetku potrebovali odskočno desko, in končno, njihova afiniteta do majhnih kosov okrogle plastike je lahko našla prosto pot. Tovrstnih izdaj imajo Stereolab že toliko, da so s temi posnetki zapolnili tri kompilacije v seriji pod naslovom Switched On. Ko so razočarani zapustili Too Pure, so svoj drugi redni album izdali za lastno gramofonsko založbo. Še dlje od zavajajočih imen založbe in same skupine je naslov albuma - Transient Random Noise Bursts With Announcements (1993), in skupaj z njim likovna oprema. Prvo stran ovitka krasi bližnji posnetek gramofonske ročke, na zadnji strani pa je ob vsakem naslovu pesmi izpisan kup avdiofilskih oznak kot so Wow & Flutter, Reference Level, Background Noise, Channel Recognition itn. Stereolab s tem napeljujejo na določen način poslušanja plošče, ki je odvisen od našega instinktivnega odziva na ovitek. Takih 'subliminiranih' sporočil je na kasnejših ploščah še vse polno, vsakič ohlapno zaokroženih v konceptualno celoto albuma. Če so bile prve plošče še vedno podprte s preprostimi kitarskimi akordi, se je skupina na naslednjem albumu obrnila v izrazite 'easy listening' vode. Če ne celo v nekakšen simfo-pop, kot (za)napeljuje naslov albuma Mars Audiac Quintet (1994). Kljub izdelanemu večglasnemu petju Laetitije Sadier in Mary Hansen, plošča že po nekaj pesmih zdolgočasi, kot da so Stereolab padli na izpitu pri tretjem 'težavnem' albumu. Zato je toliko bolj presenetljiv obrat na naslednjem izdelku podobno nesmiselnega naslova - Emperor Tomato Ketchup (1996). Stereolab so tokrat razširili izrazna sredstva in kot osnovo pesmi vzeli kratke jazzovske vzorce, ki so jih v lastnem slogu razpotegnili v pop pesem. Večjo pozornost so namenili tudi produkciji, ki je na nekaj posnetkih zaupana Johnu McEntireu, ki je prispeval še igro vibrafona, tolkal ter posodil nekaj starejših tipov analognih sintetizatorjev iz lastne zbirke. Tako ostajajo v ospredju analogne klaviature, večinoma so to kar stare farfisa in vox orgle ter moog sintetizatorji, a končno podobo je spet dodala Laetitia Sadier z večinoma kar v francoskem jeziku zapetimi besedili.
Stereolab radi izskočijo. To stalno počno z izdajami vinilnih singlov omejene naklade, bolj namenjene njihovim pravim ljubiteljem kot komercialni eksploataciji. Podoben projekt za 'dušo' je bila glasba, napisana prvenstveno za razstavo kipov Charlesa Longa v New Yorku. V njegove skulpture so obiskovalci lahko priključili slušalke in ob ogledovanjem poslušali šest novih posnetkov Stereolab. Kasneje so ti našli mesto na plošči (spet) omejene naklade Music For Amorphous Body Study Center (1995), lani pa so jih skupaj z ostalimi težko dostopnimi posnetki zbrali na tretjem delu kompilacije Switched On - tokrat naslovljene Aluminum Tunes.Med druge odskoke lahko prištejemo sodelovanje obeh pevk Laetitije in Mary na singlu nemških Mouse On Mars in Tim Gane se je za stranki izlet pod imenom Turn On odločil v sodelovanju s svojim starim znancem Seanom O'Haganom iz High Llamas (z njimi se ukvarjamo prihodnjič). Vsi skupaj so kasneje združili moči na naslednjem albumu Stereolab Dots And Loops (1997), ki spet pomeni majhen korak naprej v sodobnost z elektronskimi škrtanji in amputiranimi drum&bass ritmi. In vse daljšimi kompozicijami, razdelanimi na način progresivnih skupin iz sedemdesetih let. Stereolab po sedmih letih delovanja ohranjajo izvorne načine delovanja, a z vsako ploščo po malem presenetijo. Gredo naprej, se oplajajo s sodobnimi vplivi in nas, spremljevalce njihovega razvoja, držijo v napetosti pred svojim naslednjim korakom. Zaenkrat zadnjemu se reče Cobra and Phases Group Play Voltage in the Milky Twilight, 75 minut trajajoč dokaz, da jim idej še zdaleč ni zmanjkalo.
(Muska, 2000)
Janez Golič
Glej še ocene albumov Refried Ectoplasm - Switched On Volume 2, Mars Audiac Quintet, Emperor Tomato Ketchup, Dots And Loops, Cobra And Phases Group Play Voltage In The Milky Night in Sound Dust ter intervju .
