STRANCI
Kirjetukinor?
(FV Music)

»Kdor se s petjem ukvarja«, je imel pripravljen odgovor na naslovno vprašanje že naš največji pesnik. Sicer istoimenska pesem Strancev leti na splošen družbeni red, ampak njihov status je dobro opredeljen tako z imenom kot naslovom aktualnega albuma. Stranci glasbeno sodijo nekam »vmes«, med klubski underground in sredinski tok, kaj šele z izbranimi jeziki, s katerimi učinkovito kažejo na krizo slovenske identitete nasploh. Oziroma, spet ugibam na posluh, je to njihov pristen izbor, s temi jeziki se istovetijo oziroma najlažje izražajo. So pač odraščali na prepihu različnih kultur in tranzicijskih sistemov. Rezultat tega je ta »tujost«, ki se kar ne konča in v globalno usmerjenem svetu se identiteta le še bolj izgublja.
Identiteto so Stranci našli v jeziku rock'n'rolla. Enako prepričljivo zvenijo v srbski, slovenski, celo ruski, angleški ali nemški jezikovni različici. In sploh nimamo opraviti s kakšnimi artističnimi naprezanji. Ne, Stranci gojijo do srži preprost rockovski izraz, temelječ na kitari, basu in bobnih, čez katerega kriči glavni pacient, pevec Pero. Skozi deset pesmi Stranci nažigajo v istem neusmiljenem tempu, za povrh je Rdeča raketa Srečka Kosovela objavljena v dveh verzijah. V rednem delu se namreč Strancem pridruži ženski pevski zbor Kombinat, še v eni »rdečkasti« pesmi, ruski Zemlja, pa pripeva Julia Shmidt, kar nekoliko omehča izrazito moški rockovski izraz albuma. Za razliko do večine drugih rockovskih skupin pri nas, Stranci še gojijo angažiran pristop. Po glasbeni plati bi jim človek pripisal uživaško, skoraj mačistično držo, a že bežen prelet skozi besedila daje drugačno sliko njihovega početja. Če že niso družbeno kritični, pa so ranljivi na osebni ravni. Kakopak, spet tujci.
Album odpre preprosta do obisti, a učinkovita Oluja. Strancem tu uspe izstisniti svežino iz že milijonkrat preigranih akordov. Ko po nekaj pesmih že »grozi«, da bodo zašli na pot samoponavljanja, jim priskočijo na pomoč Julia Shmidt in Kombinat, te pesmi so strateško postavljene na sredino plošče. V drugi polovici Stranci ne popuščajo, kar jih kmalu pripelje v monotonijo, dvomim pa, da je to njihov namen. Pogrešam eno ali dve počasnejši skladbi, če bi bile narejeni na blues osnovi, Stranci ne bi izgubili na izraznosti (vkolikor je v tem smislu prisoten zadržek). Po drugi strani, Stranci ravno z vztrajanjem na »preživetih« vzorcih kljubujejo prevladajočim smernicam v rocku, namreč, večina se le zmedeno obrača k nečemu »novemu«, čeprav do tega ne čuti osebnega zadovoljstva. In to se sliši. Kot se sliši, da Stranci počnejo to kar počnejo z vsem srcem in predanostjo.
(Rock Obrobje, februar 2010)

Janez Golič