THE STROJ
Ventilator
(Strojmusic/FV, 2000)
Tolkalci iz Laškega so svoj glasbeni stroj sestavili ne le iz kovinskih odpadkov, temveč so mu v zgolj slušne namene dodali elemente studijske tehnike. Kot bi se zavedali, da fizične sile živih nastopov ne bodo zmogli primerno predstaviti na plošči. Pravih ritualnih komadov, kjer bi zbor tolkalcev stopnjeval svoj plemenski ples do ekstatičnega očiščenja, je le nekaj. Zato pa so pozornost namenili zvočnim podrobnostim in dinamiki ritmično zamaknjenih zank.Ne glede na manjko sintetiziranih izvorov, kot so se The Stroj pohvalili na ovitku plošče, je Ventilator v veliki meri “tehnološki” izdelek. Prevladujejo ritmični vzorci, ki so skozi studijsko obdelavo izgubili naravni kovinski zven. Izgubil se je tudi občutek organskega gibanja ritma, saj se studijsko dozirani vzorci pojavljajo v intervalih, ki jih pri živem bobnanju nismo vajeni. Prav ta simbioza živega igranja, tu še poudarjenega, ker je zreducirano na prvinski udarec ritma, in tehnološka obdelava taistega, osmišlja namene skupine - deluje kot stroj, ki ga poganjajo človeške mišice in upravlja studijska tehnika pod nadzorom izkušenega producenta.
Podobnosti s Test Department in Les Tambour De Bronx se ne moremo/jo izogniti. Vendarle, če milijon bendov igra kitarski rock v klasični zasedbi, zakaj ne bi trije na kovinske sode. Posebej še, ker so njihovi nameni različni in prav The Stroj so za razliko od svojih “sorodnikov” (vsaj na plošči) naredili največ v smeri raziskovanja možnosti “pravih” instrumentov, na stran pa so potisnili ideološke nastavke, ki skozi post-industrijski instrumentarij kar kličejo po obdelavi. Vkolikor niso le-ti skriti že v odnosu človek-stroj. Zanimajo jih predvsem zvočni učinki in da ti le niso tako artistično vzvišeni, kot se morda zdi, priča sklepni zapis pomenljivega naslova Have A Noise Time. Tu se jim je pridružil kitarist Siniša še iz časov IN4S in družno so v še eni simbiozi posneli odo hrupu. Takemu in drugačnemu.
(Muska)
Janez Golič
