Portret: SUICIDE
AMERIŠKA PARANOJA V DVOJEPo razpadu The Velvet Underground je v New Yorku naenkrat zavladala praznina. Vsaj v delu glasbenega dogajanja, ki je poslanstvo naslovila na ameriški sen. Kot da ne bi vojna v Vietnamu in ideološki boj z rusko "nevarnostjo" pustila nobenih posledic. Vendarle se je globoko v podzemlju rodila subverzivna dvojka, ki je zaradi narave svojega početja šele sedem suhih let kasneje doživela uresničenje na albumu, ki je poln psihotičnih krvavih dram. Leta 1977 je izšel prvi album dua Suicide.
Vsestranski underground umetnik, kipar, slikar, pesnik in v prvi vrsti pripovednik Alan Vega in free-jazzovski glasbenik Martin Rev sta se srečala konec leta 1970 na kiparski razstavi, ki jo je priredil Vega, glasbeno pa spremljali Reverend B, v katerih je klavir igral Martin. V trenutku sta se “našla”, zraven povabila še kitarista in tako so se rodili Suicide. Bizarne ideje so kmalu odgnale tretjega člana, Suicide sta ostala duo in tako lažje uresničila popolno zlitje repetitivnih linij komaj delujočega sintetizatorja in psihotičnih zgodb prav take interpretacije. Amerika ju taka ni sprejela, k čemur so pripomogli še scenski nastopi, kjer je Alan Vega s kovinsko verigo razbil vse, kar je bilo v njegovem dosegu, Martin pa je s sintetičnimi zvoki glasnosti na robu bolečine povzročil, da se je marsikomu iz občinstva dobesedno ulila kri iz ušes. Občinstvo jima ni ostalo dolžno - na oder je letelo vse od stolov, nožev in sekir. Klubi so pred njima eden za drugim zapirali vrata, in soočena z realnostjo nenastopanja sta zašla v obdobje hibernacije. Suicide sta se na “sceno” lahko vrnila šele po punkovskem bumu v klubu CBGB, ko sta sorodne duše našla v skupinah Ramones, Television, Patti Smith Group, Richard Hell And The Voidoids in zgodnjih Talking Heads. In ko so vsi omenjeni že objavili prve albume, sta jima sledila še Suicide, kot da nista strašila naokrog že pred sedmimi leti. Album Suicide je po vseh teh letih že klasika. Oguljen rock'n'roll, zbit na bistvo psihotičnega vokala in minimalističnih linij ter repetitivnega ritma, je prinesel kopico pesmi, ki so pristale v repertoarju mnogih rockovskih skupin v osemdesetih in devetdesetih letih. Ghost Rider, Rocket USA, Che, Johnny, Frankie Teardrop danes zvenijo enako prepričljivo kot pred dvajsetimi leti. Kajti pritisk grozečih odgovornosti ni nič manjši, in Alan Vega lahko zgodbo o mladem očetu, ki po nočnih travmah umori najprej svojo družino in na koncu dvigne roko nad samim sabo, tudi danes enako efektno sklene s stihom: “We're all Frankies, we're all lying in hell”.
Po prvencu sta hitro objavila drugi album Alan Vega/Martin Rev: Suicide, ki je prinesel le kritiško hvalo, ne pa prodajnih uspehov. Njuna pot se je razšla. Alan je nadaljeval solo, Martin se je ukvarjal s produkcijo drugih. Poskusila sta ponovno leta 1988, a Way Of Life je končal podobno klavrno. In ker se vse vrača, sta se po desetih letih še enkrat vrnila tudi Suicide. Najprej je založba Blast First! ponatisnila prvenec, temu dodala nekaj zgodnjih koncertnih posnetkov in prepričala oba, da se vsaj v živo še enkrat pojavita kot Suicide. Štirje nastopi v londonskem klubu Garage so bili tipično nepridvidljivi, saj sta nestrpni množici ponudila le 25 minut rednega programa in dodatek v obliki dveh starih klasik. Suicide pač ni vse, kar ju obseda. Alan Vega ima za sabo več kiparskih razstav, kopico samostojnih plošč, sodelovanj z drugimi, npr Mercury Rev, Die Haut in nazadnje z finskimi elektronskimi minimalisti Panasonic, knjigo fotografij ter zbirko pesmi, ki mu jih je po dolgem prigovarjanju objavil Henry Rollins. V uvodu knjige Cripple Nation je Rollins zapisal: “Vega je eden največjih umetnikov, kar jih je. Njegova nemirna strast je bila zadnjih deset let izvor mojega navdiha. Tisti, ki veste, o čem govorim, res veste. Upam, da boste ob koncu vedeli tudi ostali. Zelo sem ponosen, da sem delno odgovoren za objavo te knjige. Ta poba je eden mojih herojev, prav zares.”Suicide sta z zgodnjimi deli predstavljala navdih predvsem rockovskim bendom, kasneje sta s sprejemljivejšo glasbo našla posnemovalce v številnih sinth-pop skupinicah, ki so v začetku osemdesetih let zrasle kot gobe po dežju - Soft Cell, Depeche Mode, Human League, Yazoo, vse so našle navdih v preprosti sintetizirani formi brez kitar, basa in bobnov. Vendarle se trajen vpliv kaže v radikalizirani obliki pesmi s prvega albuma, predvsem ta je dokončno ustoličil Suicide kot pojem. Tega se sedaj morda zaveda Alan Vega sam, ko je nove kompanjone našel v finskih elektronskih avantgardistih Panasonic. Takoj, ko jih je prvič videl v živo, je začutil magično privlačnost predirnih elektronskih šumov. Le začudil se je, da nihče ni vanje metal stolov, nožev in sekir.
Panasonic so uvedli štiri nastope Suicide v Londonu in na maksi singel vtisnili tri nove skladbe ob vokalni pomoči Alana Vege. Nadaljne sodelovanje ni izključeno, in samo potrjejo staro Alanovo izjavo: “Moja prva in največja odgovornost kot umetnik je, da stalno sprejemam izzive in sem odprt do novosti. Vse do smrti je to vse, kar želim početi….” (Muska, 1999)
Janez Golič
Glej še oceno albuma American Supreme
