Portret: SUNSET RUBDOWN

LOVLJENJE RAVNOTEŽJA

V tem verjetno leži del odgovora na vprašanje, zakaj se Sunset Rubdown navkljub nedeljeni kritiški podpori še niso zasidrali v zavest širšega kroga poslušalcev. Če bi se Spencer Krug držal nepisanih pravil glasbenega posla in se v večji meri posvetil le eni skupini, bi bilo že lažje. Če bi znal zajeziti oziroma usmeriti ustvarjalni tok v sprejemljivejše oblike pesmi, bi bil storjen še en korak. Glede na njegov dosedanji opus v njegovih pesmih obstaja potencial uspešnic, brez katerih pač ne prideš na redni program večine radijskih postaj, kar je še vedno predpogoj širše prepoznavnosti. A kaj, ko nemirni duh Spencerju ne dovoli produciranja le lahkotnih napevov. Njegove pesmi so večinoma dinamične, nepredvidljive, za povrh zna sicer privlačno melodijo »pokvariti« z neprimernimi aranžmaji. V obširnem katalogu plošč, na katerih je kakorkoli sodeloval Spencer Krug, boste težko našli pesem, ki bi ostala neokrnjena. Vedno se najde neprimeren moment, sestavina, ki štrli izven pravil in pričakovanj. Temu je potrebno prišteti še v metafore zavita besedila, ki jih še Spencer sam ne razume niti jih noče razumeti (kaj šele pojasnjevati). Ampak, vse to se počasi spreminja…
Vse se je začelo leta 2001, ko se je nadebudni Spencer Krug pridružil skupini Frog Eyes in tudi sodeloval pri snemanju njihovega prvega albuma. Še preden bi Krug začel z resno glasbeno kariero, se je iz Victorije preselil v Montreal, kjer je študiral kreativno pisanje in kompozicijo. Tam je tudi sestavil svojo prvo skupino, Wolf Parade, ki je na svojem prvem koncertu ogrevala same Arcade Fire, ki so tudi šele iskali svoje mesto v pop svetu. In ga kaj kmalu našli tudi zaradi razlogov, naštetih v uvodu. Oziroma, Arcade Fire raje objavilo en dovršen album v treh letih kot tri spontane albume na leto!
Primerjavam se ne morem izogniti. Nekaj mora biti v kanadskem zraku in zemlji, kar zaokrožuje glasbeni karakter številnim tamkajšnjim avtorjem in izvajalcem. Ne le melodije, tudi interpretacija Spencerja Kruga nosi podoben patos in upor v enem kot ga pretvarja v pesmi Win Butler. Lahko bi pisala pesmi eden za drugega, le da jih Arcade Fire potem posnamejo v preglednejši, urejeni obliki.
Spencer Krug pa je neučakan. Še preden so Wolf Parade prišli do snemalne pogodbe z založbo Sub Pop, so v samozaložbi objavili dva maksi singla. To je bil format, ki je ustrezal hitri, takorekoč sprotni objavi posnetih pesmi. Kajti podobno prakso je Spencer Krug nadaljeval kar solistično oziroma pod imenom Sunset Rubdown. V začetku leta 2005 je za prijatelje in tiste, ki so mu bili voljni prisluhniti, stiskal serijo petih maksi singlov. Vsak singel je bil vaja v slogu in koncept v malem. Nekaj pesmi je posnel le ob spremljavi klavirja, druge le z ritem mašino in klaviaturami, s tem da se tudi kitara ni prašila v kotu. Posebej je pesmi delil še tematsko in nastala je serija za dušo. Izbor teh pesmi je kasneje zbral v album Snake's Got A Leg, ki ga štejemo za album prvenec »skupine« Sunset Rubdown. Ta je leta 2006 dejansko prerasla v »resno« skupino, ki je najprej objavila maksi singel in v mesecu maju še drugi album Shut Up I'm Dreaming. A to je bilo za Kruga premalo. Vzporedno je še vedno snemal in igral v Frog Eyes in Wolf Parade, tudi ko so družno nastopali na pomladni turneji po Združenih Državah. Delovanje v treh skupinah vzporedno je bilo še vedno premalo, na jesen je izšel album »superskupine« Swan Lake. V tej združujejo delo poleg Kruga še Carey Mercey iz Frog Eyes in Daniel Bejar iz Destroyer ter The New Pornographers. Zaradi prezaposlenosti vseh vpletenih je album Beasts Moans nastal hitro in očitna so trenja treh avtorskih prispevkov. Bolj kompaktna, neposredna je glasba Wolf Parade, saj Krug tu le drži več niti v svojih rokah. A vse kaže, da so Sunset Rubdown postali njegova glavna okupacija. Če so pesmi na prejšnjih ploščah nastajale kar v studiu in so jih šele kasneje vadili za koncertni oder, so Sunset Rubdown po novem ta postopek obrnili na glavo. Torej so samemu skladanju namenili več časa in pozornosti in res so pesmi na aktualnem albumu Dragonslayer dodelane in kompleksne obenem. Po eni strani mejijo na progresivne silnice iz sedemdesetih let, po drugi jih v ravnotežju držijo vse bolj razvidne melodije. Najprej pade v ušesa Idiot Heart in v ušesa pade tudi načrtni zamik od predvidljivega kitarskega rifa, ki pesem uvede. Podobno je zasnovana You Go On Ahead, le da se prelije v etno muziciranje na način Davida Byrnea. Za koncertno himnično prepevanje je kot naročena dinamična Black Swan, po drugi strani se znajo Sunset Rubdown tudi zazibati v Nightingale / December Song.
Čeprav so mu praviloma kritiki naklonjeni, način pisanja oziroma lahkih primerjav spravljajo Spencerja Kruga ob živce. Za spletni portal Culture Catch je povedal, kako prezira površne kritike, ki vse obrnejo na smešno stran, in da sam jemlje svojo glasbo nadvse resno. Dobro opremljen z mitskimi zgodbami se je tokrat naslonil na film Dragonslayer iz leta 1981, na večni boj med dobrim in zlim. Prehod iz posplošenih metafor v preprost pop-kulturni idiom je očiten. Še več, v sklepni skladbi Dragon's Lair, ki jo lahko smatramo za naslovno, Spencer Krug napoveduje končni obračun med »zmajem« in »kraljem«. Vmes je zelo natančen, kam meri s pesmijo Zmajev brlog:
…ta pesem je za kritike in njihove razočarane matere,
za Kupida in lovca, ki streljata puščice eden v drugega,
nekaj kot svetnik ne obstaja,
in ne obstaja nekaj kot grešnik.
No, vsaj sebe ne izpostavlja kot svetnika, rad pravi, da se nima za pesnika, ampak kvečjemu avtorja besedil za pesmi. Očitno se zaveda lastnih meja in znotraj teh lovi ravnotežje med trenutnim navdihom in končnim rezultatom.
Zvok na plošči je večplasten in le redko pusti poslušalca do sape. Če ne drugega baročne klaviature polnijo vmesni prostor do zasičenja. Pesmi letijo na krilih obrednih ritmov in kar kličejo po predstavitvi na koncertnem odru. Po lanskoletnem koncertu skupine Islands nas v kratkem čaka še eno srečanje z aktualno kanadsko neodvisno glasbo. Sunset Rubdown nastopijo 25.septembra v Menzi pri koritu na Metelkovi.
(Muska, september-oktober 2009)

Janez Golič