SWANS / PANASONIC
Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
2.marec 1997

Michael in Jarboe, foto: Zlato Kreč Navidez nenavadna koncertna kombinacija je vendarle ponudila stične točke. Finski duo Panasonic gradi zvočno sliko na način ruskih suprematistov z začetka stoletja. V največji možni meri so "izbrisali" vse znanje in izkušnje ter začeli znova, od samega začetka. Kot črni kvadrat na belem platnu sta Panasonic zarisala prvo spektralno vijugo s pomočjo analognega generatorja zvoka. Temu sta počasi dodajala šume in udarce, vse mogoče oblike zvočnih krivulj, ki sta nam jih ponudila tudi na vpogled. Njuna glasba je strogo empirična. To omogoča neskončni tok elektronskih pomagal in zvezne spremembe modulacij, frekvenc in glasnosti posameznih izvorov zvoka. Večina teh je bila ušesom močno neprijetna, saj je šlo v končnem le za tehtanje učinka posameznih sestavin. Le počasi je medsebojno prepletanje zvoka preraslo v kompleksno sliko, ki je (nenadejano oz. po volji poslušalca) pridobilo dimenzijo glasbe z dušo.
Peti (Michael trdi, da definitivno zadnji) nastop newyorških legendarnih labodov v Ljubljani je bil predvidljiv v vsej svoji nepredvidljivosti. Še vsakič so Swans prišli v močno spremenjenih postavah, in še vsakič je Michaelu uspelo pripeljati v skupino odličnega bobnarja in basista. Ta dva sta vedno bila motor Swansov. Nič drugače ni bilo tokrat. Phil Puleo (iz Cop Shoot Cop) in Bill Bronson (Spitters) sta držala ta pulziven ritem, na katerega so ostali le še nalagali zvočni zid. Prehodi iz umirjenih, liričnih ali ambientalnih pasaž v silovit nalet zvoka, so nas zopet ujeli nepripravljene; njihova stopnjevanja so bila brez naravnega teka, ki bo povezoval koncert v sklenjeno celoto.
Sicer so se Swans dobro pripravili za končni obračun. V nekaj več kot uri in pol so nam predstavili le tri že objavljene pesmi in še te v spremenjenih oblikah. Povsem novo gradivo na prvo poslušanje ni pomenulo pretežke izkušnje, strukture komadov so se pač gibale v klasičnih Swans valovanjih, in kdor jih je vajen s plošč, je na koncertu obnemel le še zaradi silovitosti zvočnega udara in polne predanosti glavnega protagonista.
(Muska)

Janez Golič