SWANS
Kino Šiška, Ljubljana
16.oktober 2014

Koncertna terapija

Nič nas ne more pripraviti na koncertno izkušnjo, kot jo ponujajo Swans. Glasba s plošč je približen napotek, v živo je druga zgodba. Swans so izven kategorij.
"Gong je eden najstarejših glasbenih inštrumentov na svetu. Kot pravijo srednjeveški zapisi, gong vibrira z enako frekvenco kot človeško telo in povzroči, da se telo pozdravi samo...?Zaradi svoje neenakomerne površine gong oddaja vrsto višjeharmoničnih frekvenc, ki se ob pravilnih udarcih glasbenika še dodatno prekrivajo, združujejo, pršijo vse naokrog. Tako se je začela koncertna terapija šesterice Swans tisti večer v Katedrali. Udarci gonga spravijo človeško telo v stanje višje meditacije, očiščeevalna terapija Swans pa sega globje v telo. Hote ali nehote, z izdelanim obrambnim mehanizmom ali brez, medijska nesnaga prodira v našo podzavest in se nalaga v nezavedne plasti možganskih vijug. Razstrupljanje telesa in duha danes zahteva radikalnejše posege, razvoj, dinamika koncerta pa omogoči posamezniku, da se odloči sam, v kolikšni meri bo izpostavljen terapiji.
Uvodnim udarcem po gongu Thora Harrisa se je kmalu pridružil drugi garač v skupini, bobnar Phil Puleo. Najprej le s komplementarnimi udarci po činelah, kasneje s stopnjevanjem po opnah. Basist Christopher Pravdica je zapolnil spodnji del frekvenčnega spektra, tisti del, ki pretresa notranje organe. Strunarsko dronanje po predelani kitari lap-steel je prispeval Christoph Hahn, njegova vloga je bila stalno dodajanje motečih elementov, na drugi strani je stoično stal Norman Westberg s pazljivo pozicionirano kitaro, ki je lahko že z neznatnim gibom proti ojačevalniku vnesla v prostor predirni feedback. Na koncu, brez velike ceremonije, je na oder prikorakal veliki šaman, Michael Gira. Njegova vloga se iz klasičnega vodje počasi premika v vlogo dirigenta, on določa, kako se bo valovanje zvoka razvijalo, kdaj bo vibracija prerasla v vrhunec in kako se bo organska repetitivnost končala. S strani občinstva ni bilo videti, kako se člani Swans sporazumevajo, vsekakor pa se sporazumevajo brezhibno in odločno.
Neskončne vibracije hrupa so le počasi luščila medijsko nesnago iz vsake možganske celice posebej. Glasni izstrelki nasičenega zvoka so razbijali usedline informacijske ujme, ki smo ji stalno izpostavljeni. Počasi so se, plast za plastjo, odplaknili kandidati, indie, tržne niše, zastonj klici, okna, ki tesnijo, kupi 2, dobiš 3, dobra glasba, večna mladost in varna starost... in neskončna vrsta drugih. Prav tako in zato so se proti neskončnosti vile koncertne izvedbe znanih in še neznanih kompozicij. Znane so bile močno spremenjene, prilagojene namenu. Le v redkih trenutkih pravzaprav so se Swans oklenili trdnejše zasnove pesmi, kot je bil nadvse prezenten bas v Little God In My Hand ali bobnarski duel proti koncu terapije. To so bili le redki trenutki zračnosti, kot smo jo poznali iz časa prastarih Swans. Danes je ta zrak okoli osnovnih tonov zapolnjen z nadležnim, brenčečim dronanjem. Trobenta Harrisa Thora je dejansko zvenela kot zloglasna vuzela, violina je prevzela funkcijo predirnega kričanja...
Obenem je izginila tista poetična plat Swans, kot smo jo poznali iz prve polovice devetdesetih. Zamolkel, meditativen vokal Michaela Giraja je danes le del celotnega zvoka, in ne več nosilec sporočil, kaj šele zgodb.
Blizu treh ur je trajala 'možganska terapija'. Glasnost na robu bolečine je vsaj za nekaj ur povzročila slušno zaporo in onemogočila normalno sporazumevanje. Zase vem, da mi tovrstna terapija enkrat na tri leta povsem zadošča, a je nujno potrebna. Kako ti možje na odru zmorejo vsak večer, po več mesecev zapored, uprizarjati tak ritual, pa sega preko obzorja moje domišljije.
(Rock Obrobje, oktober 2014)

Janez Golič