SWANS
White Light From the Mouth of Infinity
(Young God Records, 1991)
"White light..." je prva plošča Swans v 90-ih, za katera so nekateri oznanjali, da jih bo označevala ravno drža Michaela Giraja in njegovih. Vendar, rock se razvija v nepredvidljivih smereh, "pravila" iz začetka 80-ih ne veljajo več, kriteriji, po katerih smo preverjali relevantnost posameznih izdelkov pa so se morali pod težo razpuščenih pristopov spremeniti. SWANS so v svojih legendarnih časih ponudili nov način prezentacije pesmi. Od vseh elementov so ostali le tisti - najekspresivnejši - poudarjen, pulzirajoč ritem, izpostavljen, grlen vokal in teksti preprostih, a globokih strasti. Gira je zavračal preprosto osvoboditev skozi refren, sprostitev skozi melodijo in dinamiko skozi aranžmaje ter s svojo brezkompromisnostjo zašel v brezizhoden položaj. Osvežitev je prišla z Jarboe, Gira pa je z njeno pomočjo dojel širino svojih obsesij in še enkrat začrtal meje z reprezentativno "Children of God". S to ploščo so SWANS dejansko postali (in ostali) pojem, nastal pa je problem - kako naprej? Gira se je najprej odločil za zanesljivo priredbo "Love will Tear Us Apart", potem pa stopil na spolzka tla pogojev show biznisa s prestopom k veliki MCA in izdajo plošče "The Burning World" - s katero so SWANS storili kompromis in obenem poskusili prekoračiti lastne meje. Uporaba akustičnih instrumentov pomeni "vrnitev" k naravnemu zvoku in zdelo se je, da je Gira našel samega sebe. Vendar pa veliki biznis ne pozna milosti, v trenutku, ko bi SWANS lahko postali veliki, se je Gira zavedel lastne vloge in zgrabil stvari po svoje. Pri lastni založbi Young God Records je konec predlanskega leta najprej izšla tretja plošča SKIN, v maju 1991-ga pa tudi novi izdelek SWANS. "White Light from the Mouth of Infinity" pomeni manjkajoči člen med "Children of God" in "The Burning World", vztrajanje na že pridobljenih pozicijah pa ravno tako nevarno kot razprodaja. Tisti nujni presežek, ki novi plošči še pripisuje relevantnost, so teksti. So konstrukti že vsega znanega, razpeti med osebnim in božjim, ponižnim in prevladajočim... Vsebina je v končnem morala postati le pretres znanih elementov, ostane le kreiranje forme. In Gira bo tudi to pripeljal do popolnosti in potem mu tudi bog ne bo mogel več pomagati. Zaenkrat je še uspel, tudi po zaslugi kopice gostujočih glasbenikov in mojstra za miksom - Jima Thirwella. Zvok je zelo bogat, poln prepletajočih akustičnih kitar in elektronike ter podkrepljen z močnimi bobni. Na celi dvojni plošči (enojni CD) ne boste našli hit teme (pogojno je to le odlična "Miracle of Love"), že prav mučno pa je vztrajanje Michaela Giraja na tem nesproščujočem načinu petja-recitiranja: "Love will save you... but it won't save me". In vse to z distance. Drža, s katero se izmika liniji mučenikov od Jima Morrisona preko Iana Curtisa... pa mu omogoča preživetje.I Feel Power. I Feel a Sacrifice.
(SubRock)
Janez Golič
