SWANS
To Be Kind
(Young God Records, 2014)

Že res, da so časi za neodvisne glasbenike težki, ampak postopki pridobivanja potrebnih sredstev za kaj več kot preživetje, so že na meji dobrega okusa. Michael Gira, ki je po slabi izkušnji z veliko založbo leta 1990 definitivno stopil na pot samozaložništva, težave s financiranjem rešuje s pomočjo ljubiteljev. Snemanje plošč financira z izdajo solističnih akustičnih demo posnetkov in koncertnih albumov matične skupine Swans. Lepo jih podpiše, natisne v omejeni nakladi, oštevilči, da postanejo vredne raritete. A kaj, ko se ni ustavil pri tem, možnosti je razširil celo na snemanje pesmi, v kateri se bo pojavilo vaše ime in Michael vam bo zastavil račun z zneskom 500 zelencev. In vedno sem razmišljal, da se Michael Gira nikomur ne prilizuje...
V redu, izbira je naša. Na koncu velja glasba zabeležena na še enem celovečernem, dvournem albumu To Be Kind. Že nekaj trenutkov, nekaj pesmi, napove, da se je finančni vložek tokrat izplačal. Prevečkrat je bil zvok Swansov zasičen, zgoščen, nedefiniran, v želji po produciranju valeče gmote je ta izgubila na prodornosti... Tokrat je za spoznanje drugače. Morda je k zračnosti posnetkov pripomogla tudi trdnost zasedbe, ki se od vrnitve Swans leta 2010 ni menjala. Ne samo to, praktično ves ta čas so se Swans kalili na koncertnih odrih ali v snemalnih studiih. Postali so skupina, ki lahko zadiha, se sprosti, ne da bi izgubila na tej stalno prisotni napetosti. Postali so dobro strenirana zver, ki lahko prijetno prede, gode, a tudi renči, grize in ko zagrabi, stresa in ne izpusti več, dokler je v žrtvi še kaj znakov življenja.
Po obliki album To Be Kind sledi prav tako dvournemu The Seer izpred dveh let. Kot da bi Michael našel okvir, model, zasnovo, ki jo še vedno lahko polni z vsem, s čimer so Swans postali in ostali pojem. Uvedejo tri pesmi, ki so naslonjene na bluzovsko podstat, seveda z jasno podčrtano swansovsko noto. Michael je šel pravzaprav en korak naprej, ali nazaj, stvar pogleda. Že po prvem povratniškem albumu My Father Will Guide Me up a Rope to the Sky je napovedal, da v njem ni več veliko besedil in da se bo poslej osredotočil na daljši instrumentalni groove. In res, verzi so postali zgolj zbirka glagolov, še vedno pa skrbno izbrani in skozi repeticijo ter stopnjevanje pripeljejo do želenega cilja – katarze.
Čas pri Swans teče drugače. Skladbe trajajo tri minute, ali trideset. Tako je bilo z naslovno skladbo prejšnjega albuma The Seer, tako je sedaj z dobre pol ure trajajočo Bring the Sun / Toussaint L'Ouverture. Če so prve tri skladbe le nakazovale frontalni napad na čutila, ga Bring The Sun izvede na polno. Swans se tu definitivno podpišejo, in udarijo pečat. Še enkrat in ponovno prakticirajo pulzivni udar bobna, basa in kitare, usmerjen v en sam cilj. Gredo do konca, do krajnih meja analognih glasbil in nenazadnje glasilk. Posebej v drugem delu se Michael povsem preda živalskim nagonom, spusti krik iz grla, nerazumljiva grga, hrope, kriči. Dobršen del skladbe se odvija v zvočnem eksperimentalizmu, Swans šumijo in brnijo in se pri tem ne ozirajo na nestrpnega poslušalca. Igro vodi vsekakor Michael Gira, samo on ve in čuti, kdaj se bo zvočni tok spremenil, in to je očitno stvar trenutnih impulzov. Namreč, nekaj pesmi z albuma so Swans že igrali v živo ali jih je Michael posnel v demo akustični izvedbi. Primerjava pokaže, da se pesmi stalno nadgrajujejo, spreminjajo (Oxygen je iz akustične pesmi prešla v totalno udarno stvar Swansov) , lahko tudi krčijo (naslovna To Be Kind je v studijski izvedbi pol krajša od koncertne različice na koncertnem albumu Not Here / Not Now). Prav lahko pa da je Michael kot strog režiser skladbe sedaj prilagodil celotni „zgodbi“ celovečernega albuma.
Ko so se Swans leta 2010 po 13-letnem premoru vrnili, je Michael rad poudarjal, da tu ne gre za „reunion“, ampak za nadaljevanje. Podobno velja za album To Be Kind. Ponuja vse, kar so Swans ponudili v bogati preteklosti in se je utrdilo kot pojem, in nujni presežek. Torej je še ena ultimativna, brezkompromisna zbirka. Kar je po tolikih letih in obilici že sproducirane glasbe, vsekakor hvalevreden, če ne izjemen dosežek.
(Rock Obrobje, maj 2014)

Janez Golič

poslušaj predstavitev na Drugem valu, 3.del začne pri 57:41