SWANS
The Glowing Man
(Mute, 2016)

Po treh zaporednih, podobno strukturiranih albumih, se pojavi logično razmišljanje, da morda Michael Gira ne vleče skladb v neskončnost le še zaradi načela. Torej imamo še enkrat dve uri trajajoč, celovečerni album z nekaj epsko dolgimi skladbami, ki se le počasi razvijajo in razvijejo v značilni swansovski vrhunec. Potem je le stvar nekega težko določljivega momenta, ko Michael s skritim znakom ukaže prelom ali iztek skladbe. Po drugi strani je že mnogokrat dokazal, da odgovarja le samemu sebi, vsaj po tisti slabi izkušnji z veliko založbo leta 1989. Poslej svojo glasbo objavlja pri lastni založbi in pod svojimi pogoji.
V prvih 15 letih delovanja so bili Swans dokaj spremenljiva zasedba. Glede na avtoritativno vodenje skupine, se morajo člani brezpogojno podrediti diktatu, ali pač ne morejo biti člani Swans. Zato je toliko bolj presenetljivo, da je trenutna zasedba povsem enaka že od ponovnega zagona iz leta 2009. Michael pa je že napovedal, da bo The Glowing Man zadnji album v tej zasedbi, konec koncev, če štejemo vinilni obseg zadnjih štirih studijskih albumov, ta šteje že 10 velikih plošč. Čas za spremembo.
Tako lahko The Glowing Man štejemo tudi za zadnji del trilogije dveurnih albumov, skupaj z The Seer (2012) in To Be Kind (2014). Nekih slogovno-zvočnih novosti tule ni; le še enkrat Michael Gira s Swans iz preverjene tvarine črpa navdih za ponovno in ponovno končno očiščenje, ki se lahko zgodi le skozi mazohistično zaklinjanje tipa "take us" ali "save us". In zato je potreben čas, ki pri Swans teče drugače. Pot do končnih odgovorov ne pozna bližnjic; vije se skozi meditativno dronanje ali nas pretrese z nepopustljivimi udarci. Večina besedil se bere kot zbirka trenutnih prebliskov iz znanega nabora poveličanega simbolizma. Pravzaprav je Michael pred leti celo priznal, da mu je zmanjkalo besedil in da bo večina njegove glasbe inštrumentalne. Ampak očitno še vedno potrebuje verbalno komunikacijo, če ne s poslušalcem, pa za izganjanje lastnih demonov. Za to ne potrebuje zgodb, kot jih je pripovedoval v "kantavtorskem" projektu Angels Of Light. Nenazadnje imajo Swans močno lastno zgodovino in iz tu lahko izhaja odgovornost same skupine; da potemtakem vztrajajo na nekih postulatih in v teh okvirih naredijo največ, kar trenutno zmorejo. Oziroma je vsak posamični album zaključena celota, kot ultimativno, dokončno poglavje.
Dve ali tri pesmi so vseeno dokaj neposreden odziv na konkretne dogodke. Za obtožbo posilstva vemo, Michael je odgovoril s pesmijo When Will I Return?, ki jo poje kar njegova žena Jennifer. Frankie M je odziv na odvisnost, ugibam da s tragičnim koncem za nosilca pesmi. In seveda je tu Finally, Peace ki poudarja sklepno dejanje te zasedbe. In sklep je neskončno poetično čudenje, neskončno iskanje transcedence, potešitve, zadovoljitve, in vedno prisoten nemir, ki bo preganjal avtorja do konca in naprej.

(Rock Obrobje, julij 2016)

Janez Golič