SONIC YOUTH/NOTWIST
Shepherd's Bush Theatre, London, Velika Britanija
24.junij, 2002

Lee Ranaldo Dejansko je bil to tripple bill, trojni nastop, a iz subjektivnih razlogov izpustim vtis uvodno nastopajočih The Liars in se posvetim nemški post-pop zasedbi Notwist in glavnim, večno mladim Sonic Youth.
Notwist so se zapletli v iste zanke kot že mnogi pred njimi, ki so vsled do zadnje potankosti razdelani glasbi, polni pomembnih podrobnosti, zasedli snemalni studio za obdobje več let, potem pa naleteli na težko premostljiv problem koncertne izvedbe. Njihov londonski, in že zato toliko pomembnejši nastop (London je pač še vedno središče glasbenega poslovanja in medijske pokritosti, in kdor uspe pridobiti na svojo stran tamkajšnje razvajene kritike, so mu vrata v svet na široko odprta) je bil odmerjen na bore pol ure. Notwist so ga zapolnili le z izvedbami pesmi z novega albuma Neon Golden, te so zanje še najbolj sveže in nekje uigrane. Tudi glede na njihov nagli razvoj, jim skoraj ne bi pristajalo izvajanje zgodnjega, v grind-core segajočega gradiva.
Njihov, prekratek nastop je pravzaprav težko oceniti. Ob hitri zamenjavi opreme na odru in posledično težki uskladitvi zvočnega ravnovesja 'pravih' instrumentov in elektronike, se skupina še ni prav ogrela, ko je že morala z odra. Vseeno, evidentno je, da so Notwist predvsem studijska formacija; pevec je kot po pravilu zgrešil intonacijo (če ne drugega, kaže, da petje Bernarda Sumnerja iz New Order le ni tako plehko, kot se morda zdi), elektronsko generirani šumi so včasih izskočili v prvi plan, ali izginili iz spektra… Takrat se Notwist pokažejo kot precej nebogljen organizem: neinventivna kitara, bobnar zgolj drži ritem, basist se zgolj pridružuje. Če temu pritaknemo še precej okorno pojavo vseh članov skupine na odru, je splošni vtis precej slab. Morda so fantje pod velikimi pričakovanji in pritiskom v kratkem času pokazati kar največ, izgoreli, zagotovo pa Notwist precej bolje zvenijo s plošč.
Tudi Sonic Youth se je nekaj takega že zgodilo. In ne tako zelo dolgo nazaj, na nam bližnjem Beach Bum festivalu pred nekaj leti so prikazali bled, njihovemu statusu povsem neprimeren nastop. Skepsa pred koncertom v Londonu je bila toliko večja. Ampak… Dobra vest! Sonic Youth so spet v vrhunski formi, končno prihajajo v svoja najboljša leta (21). Morda jim je novega zagona dal novi član, Jim O'Rourke, ki se največkrat oprime bas kitare, in tako sprosti te 'zadolžitve' Kim Gordon. Tako se Kim lažje posveti zgolj petju, sproščenim gibom, mimiki. Ko vzame v roke kitaro, se pridruži dovolj značilnemu soničnem rock'n'rollu, in temu se sedaj Sonic Youth, vsaj v živo, povsem predajo. Pesmi so zbite na svoje bistvo, tri, štiri minute, kjer je bobnar Shelley lahko pokazal, da je pravi motor skupine. No, popolnoma brez disonantnih eskapad ni šlo. Kot da bi se zbali za svoj status, so kitarski hrup na robu belega šuma ponudili le v izteku Ranaldove Karen Revisited, torej je bila to dokaj verna izvedba znana z albuma Murray Street. Izbor ostalih pesmi z novega albuma se je skrčil na krajše, konciznejše pesmi, kar je doprineslo k dobremu odzivu občinstva. Otroško navihan in nabrit je bil tudi Thurston Moore, ki si ni mogel kaj, da ne bi na kratko odgovarjal na klice iz avditorija.
Repertoar je tekel retrospektivno, res je bil osnovan na novem albumu Murray Street, a vmes so Sonic Youth natresli stare 'uspešnice' vse nazaj do albumov Goo in Daydream Nation, in se v drugem dodatku spomnili na stare fene s komadom Making The Nature Scene (z albuma Confusion Is Sex), ob čudenju mlajšega dela občinstva.
Z Jimom O'Rourkom in po številnih eksperimentih, objavljenih v samozaložbi, so si Sonic Youth spet zaželeli rockanja. Na svoj način. In tudi to počnejo prekleto dobro.
(Rock obrobje)

Janez Golič